Samski pišejo
V rubriki "Samski pišejo" objavljamo zanimive, sočne, vesele, ljubezenske ali žalostne zgodbe različnih samskih piscev.
Če bi tudi vi radi bralcem zaupali kakšno zgodbo iz svojega samskega obdobja, nam jo lahko napišete na info@dogodkizasamske.si.
Z veseljem jo bomo objavili.
Manca (29 let) nam je opisala svojo izkušnjo lanskoletnega valentinovega, ko jo je kolega povabil na zmenek. In to zeloooo počasen zmenek. Njen stil pisanja je svojevrsten, komično-tragičen, ljubki, metropolitanski in z veliko mero humorja. Vsekakor se boste nasmejali ...
Vabljeni k prebiranju ...
Manca (29 let) opisuje svojo izkušnjo ponesrečenega Valentinovega počasnega zmenka:
Valentinovo… lokacija: precej znana ljubljanska restavracija s slow food hrano.
Tipček mi ni bil ravno najbolj všeč, ampak vložil je toliko truda v to, da me ima ravno za Valentinovo, da sem seveda klonila. Naj mu bo. Jaz v dobri veri, da bo zmenka konec v roku ene ure, ga kar se da suvereno vprašam, kam pridem. V mislih sem imela namreč picerijo ali kakšno restavracijo picam podobno. Dobim SMS: Saj imaš čas za slow food? Pogoltnem slino, »M*, pol ure pred zmenkom ne moreš odpovedati. Hm, lahko, ampak njemu si že tisočkrat in stokrat. Boš že zdržala.«
Restavracija seveda polna zaljubljencev, ki so tičali skupaj glave in se gledali zaljubljeno kot da je res Velentinovo edini razlog, da se zaljubimo. Žalost in posledica skomercializiranosti praznika. Naročiva meni. Menija dva: Zaljubljeni morski in Zaljubljeni mesni. Komaj sem zadrževala smeh.
On nor name, jaz pa na uro, ki sem jo gledala in upala, da bi kazalci res šli hitreje naokoli.
Ena ura okoli, bila sva šele pri drugi predjedi. Do konca jih je bilo še pet. Na stranišče sem hodila kot da imam najhujše prebavne motnje. Bile so motnje, ampak komunikacijske. Kolegici pač nisem mogla pošiljati sporočil pod mizo, ampak sem jo morala o situaciji obveščati nekoliko bolj diskretno. Za mizo sem komaj zdržala.
On srečen, jaz zdolgočasena. Kaj zdolgočasena, nestrpna, kdaj bo konec. V takih primerih je pica res najboljša rešitev. Prideš, poješ in greš. Slow food pa …
Ribja juha, ena ura premora, školjke, ena ura premora, raki, ena ura premora … Oh, kje je bila šele riba??? Vsega sem imela že vrh glave. Če bi bila možnost, bi rekla natakarju, naj prinese kar vse jedi naenkrat s sladico na čelu.
Po štirih urah sva bila končno le pri sladici. Ura je bila skoraj pol polnoči. Jaz se presedala, mencala. Najraje bi kričala, da hočem domov. Ko mi on vljudno, mirno reče: » M*, koliko imaš še časa?«
» Hm, jutri imam službo, veš. Prav zelo pozna ne morem biti.«
»Veš, poznam lastnika in sem se dogovoril, da je restavracija lahko najina dokler želiva. Tudi po uradnem zaprtju. »
Če bi ostala še 10 minut, bi mi danes sodili za nenaklepni umor. :)