dr. Zoran Milivojević: "Resnična ljubezen obstaja"
 

Dr. Zoran Milivojević je psihoterapevt, ki se že 20 let posveča transakcijski analizi in psihoterapiji, predvsem na področju čustev. Z raziskovanjem čustev se je začel ukvarjati že vrsto let nazaj, v vseh letih preučevanja in raziskovanja pa je napisal odlične pojasnjevalne in samo-terapevtske knjige: Formule ljubezni, Emocije, Mala knjiga za velike starše itd. 

Dr. Milivojević  trdi, da je ima ljubezen svojo logiko in da je racionalna. Marsikdo se z njegovim videnjem ljubezni ne strinja, a vseeno je njegovo razmišljanje lahko velika rešitev za vse, ki se nevede udajajo eni in edini pravi romantični ljubezni.

Vprašanja in odgovore smo poiskali na spletni strani RingaRaja, ki nam je objavo napisanega dovolila. 

Foto: Diana Anđelič

Dr. Milivojević, živite v Novem Sadu, pri nas pa vodite delavnice transakcijske analize in svetovanja za posameznike in pare. Kako dolgo ste že prisotni v Sloveniji in kaj vas je prineslo k nam?

Aktivna vez s Slovenijo se je pričela pred več kot dvajsetimi leti. Takrat me je poklicala psihoterapevtka Zora Burnik iz Ljubljane iz Svetovalnice za otroke in mladino, ki je delovala na Gotski ulici, in sicer v imenu skupine psihologov in psihiatrov, ki so se želeli naučiti metod transakcijske analize. Tako sva skupaj s kolegico začela izvajati te delavnice.
Večinoma delujem na Balkanu, nekaj malega pa tudi v Avstriji, kjer na zasebni fakulteti Sigmund Freud na Dunaju občasno predavam. Sem tudi član odbora Evropske asociacije za psihoterapijo.
 

Transakcijska analiza postaja vse pomembnejši del sodobne psihoterapevtske teorije in prakse. Kaj pravzaprav je transakcijska analiza?

Transakcijska analiza je psihološka teorija, ki je zasnovana na analizi akcije in reakcije, torej komunikacije. Je socialna teorija, ki se ukvarja s tem, kako ljudje razumejo sporočila. Temelji na humanističnih predpostavkah, da so ljudje sposobni misliti s svojo glavo in da so odgovorni za lastno življenje. Ljudje se lahko razvijajo celo življenje. Ta analiza temelji na stališču: »Jaz sem v redu, ti si v redu«. Obstaja tudi istoimenska knjiga, ki jo je napisal ameriški psihiater Thomas Harris in je prevedena v slovenščino – v njej lahko vsak dobi največ informacij o transakcijski analizi. Transakcijska analiza ima tudi zelo pomemben koncept življenjskega scenarija. To je nezavedni scenarij, ki ga v otroštvu pišejo otroci s pomočjo svojih staršev, ki jim takrat oblikujejo sliko o sebi, drugih ljudeh in o svetu.
 

Psihoterapevtska pomoč je v novi dobi »moderna«. Veliko ljudi ima težave zaradi sodobnega načina življenja, ki je zelo zahteven in mu je težko slediti. So imeli ljudje v preteklosti manj težav, ker zavedanje o tem, da je lahko tudi drugače, ni bilo tako izrazito kot danes?

Ko so ljudje revni in je življenje težko, prevlada miselnost preživetja, kar se odraža tudi na čustvih. To pomeni, da so ljudje zelo potrpežljivi. Ker je treba potrpeti, so tudi odnosi drugačni. Ljudje so bolj povezani s sorodniki, z družino … V nekem dogodku, pomembnem za posameznika, sodeluje cela socialna mreža. Ko pa družba obogati, kar se je zgodilo na Zahodu po drugi svetovni vojni, ljudje prevzamejo miselnost, ki temelji na kakovosti življenja. Želijo uživati življenje, zelo jim je pomembno, kako se sami počutijo. Postanejo pomembni predvsem sami sebi, ne želijo trpeti, drugi ljudje so jim manj pomembni. Vse to se odraža na odnosih. Prej so ljudje trpeli, to dejstvo so sprejemali kot del življenja in zato ostali v zvezah do konca življenja. Danes zveza traja, dokler je nekomu prijetno oziroma dokler se v njej dobro počuti. Zaradi tega prihaja do odtujitve, po drugi strani pa do novega načina življenja, v katerem se ljudje ne znajdejo. To pripelje do novih potreb, da se ljudje na novo orientirajo in si zastavijo nove cilje. Na področju vzgoje otrok obstaja velika zmeda. Z vseh strani prihajajo zelo različna pravila in navodila o tem, kaj je dobra vzgoja in kako lahko dobro vzgajamo otroka. Starši so potem seveda zmedeni. Enako se dogaja tudi na področju ljubezni.
 

Foto: Diana Anđelič
 

Na kakšen način se ljudje skušajo rešiti travm iz otroštva in iz prejšnjih razmerij? Kaj svetujete ljudem, ki nenehno razmišljajo o tem, kaj se jim je zgodilo, in se zaradi tega bojijo vsakega koraka v prihodnosti?

Najprej je treba definirati pojem travme. Če je nekdo bil z nekom, pa ga je ta drugi zapustil, prevaral in odšel z neko drugo osebo, potem je normalno, da je zapuščena oseba žalostna. Ampak kdaj žalost preide v travmo? Ko oseba vidi v tem dodatne pomene. Na primer: šel je z drugo, ker jaz nisem vredna, ker nisem dovolj lepa, pametna, sposobna, … Odšla je edina oseba, s katero sem lahko čutila srečo, nikoli več ne bom našla takšne osebe, … Neumna sem, ker nisem prepoznala, da me bo zapustil, nikoli več ne bom mogla zaupati svoji izbiri … Takšno prepričanje pripeljejo do tega, da se žalost pretvori v travmo. Naloga terapevta je, da pomaga osebi, da neha razmišljati na tak način. Možnost, da izgubimo ljubljeno osebo, vedno obstaja. Žalostno je izgubiti nekoga, ki si ga ljubil. Vendar naj ostane samo žalost, brez dodatnih čustev, kot so samoprezir, zavrženost itd.
 

Kaj rečete zakoncu, ki vam pove, da partnerja ne ljubi več, želi pa ohraniti družino?

Ena od zablod je, da terapevti govorimo ljudem, kaj naj delajo. Čeprav se naše delo imenuje svetovalno, je naša naloga, da ljudem pomagamo, in sicer v smislu, kako se počutijo in kaj mislijo, da znajo iskati možnosti, ki jih imajo pred seboj. Predpostavka je, da ljudje živijo svoje življenje in so odgovorni za lastno življenje. Primer, ki ste ga dali, nosi odločitev, za katero je posameznik odgovoren sam. Nihče ni prisiljen, osebno verjamem samo v fizično prisilo, vse ostalo je izbor. Masovni problem, ki ga imajo ljudje, so nerealne predstave o ljubezni. V mnogih situacijah so večji problem pričakovanja druge osebe kot pa realnost odnosa. Takrat je rešitev ta, da sprejmemo realnost in partnerja. Ko oseba preneha z nerealnimi pričakovanji glede ljubezni, kamor poskuša umestiti svojega partnerja, se pojavi tudi ljubezen.
 

Kakšna naj bi bila najbolj »zdrava« terapija za otroke, ki doživijo zakonski brodolom svojih staršev?

Problem je zapleten. Vsak otrok doživlja ločitev kot travmo, zato ga je treba na to pripraviti pred ločitvijo, treba ga je voditi skozi ločitveni proces in biti ob njem po ločitvi. Otroci imajo nekaj definiranih logik, ki so škodljive, če jih starši ne prepoznajo in ne spremenijo. Na primer deklica reče, da je ona kriva, ker je očka odšel. Njeno razmišljanje je naslednje: »Razumem, da se oče ne razume z mamo, ampak če bi me imel bolj rad, bi ostal z nama samo zaradi mene. Ker nisem bila dobra, me očka ni imel dovolj rad in je zato odšel. Če bi bila boljša, bi ostal.« Otrokom je treba nenehno pojasnjevati, se z njimi nenehno pogovarjati. Danes je jasno, da otroci ne smejo biti žrtve ločitve svojih staršev, da lahko kasneje odrastejo v uspešne in zdrave osebnosti. Zato je narobe, da nekateri starši ostajajo v nesrečnem zakonu, da ne bi travmatizirali otrok. Pogosto smo priča temu, da so prav v takšnih zakonih otroci tisti, ki staršem predlagajo, naj se ločijo.
 

V Sloveniji je pogost sindrom žrtve – primer iz literature je npr. t.i. cankarjanska mati. Ženske v družini prevzamejo vlogo žrtve, ker jim je na ta način lažje opravičevati svoje nezadovoljstvo z ustaljenim življenjem, in jo prenesejo na otroke. Je po vašem ta vzorec res močneje izražen v Sloveniji?

Do neke mere res, morda prav zaradi Cankarja. Žrtvovanje za dom, otroke in moža je del tradicionalne ženske vloge. Biti dobra žena, mama in gospodinja je vrsta zanikanja sebe na račun družbenih vlog. Žrtvovanje sebe in svojega življenja za nekaj, kar je pomembnejše od lastnega življenja, zasluži herojski čin. Od konca druge svetovne vojne dalje, ko se je spremenila miselnost, žrtvovanje ni bilo več moderno. Matere so nekoč bile hčerke mam, ki so se žrtvovale. Prišla je nova generacija žensk, ki se noče žrtvovati in živeti kot njihove mame, ampak hoče kakovostno živeti. Vendar je treba pogledati širše. Sodobni človek se ne želi žrtvovati za nikogar in ničesar, razen za svoje cilje in morda za svoje otroke. Z vidika preživetja je mama heroj, z vidika kakovostnega življenja pa je »trapa«.
 

Kako dolgo traja terapija »zapuščenega partnerja«? Nekateri si skušajo celo vzeti življenje, drugi dolgo ne pridejo k sebi, spet tretji hitro zaživijo. Je to odvisno od tega, kako močan je posameznik, ali od situacije, v kateri se znajde?

Odvisno je od tega, kako nekdo doživlja prekinitev zveze. Ljudje praviloma ne reagirajo na dogodke kot take, ampak na pomembnost, ki jim jo pripisujejo. Če je razhodu pripisan katastrofičen pomen, se oseba težje in dlje rehabilitira. Tem osebam lahko terapija pomaga v toliko, da razhod zveze nehajo razumeti kot katastrofo. Razhod je vedno neprijeten, žalosten, treba je žalovati, ni pa katastrofa. Življenje gre naprej.
 

Foto: Diana Anđelič

Zaradi česa se zakonci najpogosteje ločijo? Je najpogostejši razlog nezvestoba?

Prevara nikoli ni samo prevara. Psihoterapevti prevaro večinoma razumemo kot posledico, simptom, ki obstaja v nekem odnosu s partnerjem. V večini primerov se izkaže, da je to res tako. To pomeni, da ima nekdo osebni problem, neko vrsto čustvene nezrelosti, zaradi katere išče neko novo dokazovanje, ali pa odnos ni dovolj dober, ker je nekdo v nekem pogledu ves čas »lačen«. Ko pa je nekdo lačen nečesa, česar nima doma, je prepričan, da se lahko nasiti na nekem drugem mestu.
 

Kaj svetujete tistim, ki želijo priti k vam po pomoč, pa si tega finančno ne morejo privoščiti?

Nisem edini psihoterapevt, veliko je dobrih profesionalcev, ki se iz različnih razlogov ne pojavljajo v javnosti. Osebno se v medijih veliko pojavljam, ker menim, da je tak način obveščanja javnosti del mojega poklica. V ordinaciji lahko pomagam samo majhnemu številu ljudi, preko medijev pa mnogim. Obstajajo terapevti, ki so boljši od mene, pa se ne želijo izpostavljati v javnosti. V Sloveniji je nekaj generacij odličnih terapevtov. Ker veliko potujem in sem veliko odsoten, nisem najboljša izbira za terapevta. Nekaj let nazaj, ko še nisem toliko potoval, sem bil strankam bolj na razpolago. Zdaj sem bolj učitelj psihoterapije, predavatelj in pisatelj kot pa praktični psihoterapevt.
 

Če katero od naših bralk zanima, kako priti do vas, kam jo lahko napotimo?

Praktično ne sprejemam več novih strank, ker ne zmorem vsega. Ljudem svetujem, da najdejo pomoč v mestu, kjer živijo. Nihče ni tako dober terapevt, da bi zaradi njega potovali sto kilometrov daleč. Dobri terapevti so tisti, ki so izobraženi, poleg tega pa tudi običajni razumni ljudje, ki čvrsto stojijo na zemlji. Takih pa v Sloveniji ni tako malo.