SAMSKI PIŠEJO

V rubriki "Samski pišejo" objavljamo zanimive, sočne, vesele, ljubezenske ali žalostne zgodbe različnih samskih piscev. 
Če bi tudi vi radi bralcem zaupali kakšno zgodbo iz svojega samskega obdobja, nam jo lahko napišete na info@dogodkizasamske.si.

Z veseljem jo bomo objavili.

Simona (37 let) nam je poslala zgodbo v štirih delih, ki ima presenetljiv konec. :)
Naslednji del bomo objavili čez 14 dni.

Vabljeni k prebiranju ...

 

Matej - fant iz preteklosti ...

Bila je sobota – čisto miren dan, ko sem odmislila službo in imela čas samo zase. Tokrat se nisem obremenjevala s tem, ali imam partnerja ali ne. Preprosto sem se imela lepo sama s sabo.
Odpravila sem se  na sprehod po Tivoliju. Hodim, hodim in mimo mene prikolesari mlad, postaven fant s sončnimi očali: »Živijo! Se me še spomniš?«, me vpraša.
Jaz zmajem z glavo: »Ne, res ne vem, od kje bi se poznala. Oprosti.«
Rahlo zmeden je odgovoril: »Ja, saj je bilo že res dolgo časa nazaj …«

Kar slabo sem se počutila. Vrtala sem po svojem spominu in mi nikakor ni bilo jasno, od kje hudiča poznam tega fanta. 
Ni mi dalo miru. Prosila sem ga, če mi razloži, od kje se poznava: »Mi lahko prosim poveš od kod se poznava?«
 

»Jaz sem tisti fant, s katerim si preživela en večer na klopci .. ko smo imeli ene 17 let. Na Gradu. Se spomniš?«
Počutila sem se nelagodno: »Hm, mi poveš še kaj več o tej noči?«
In začel je govoriti … z vsakim stavkom, ki mi ga je povedal, sem čutila, da ga poznam … veliko globlje, kot sem sploh mislila.

»Srečala sva se na žuru od Matjaža, tistega Primorca, s katerim si si tako želela biti. Pa on ni bil pripravljen za nič resnega. Po tem, ko ti je na žuru povedal, da ga ne zanimaš, si odšla na nočni sprehod proti Gradu. Rekla si, da si potrebovala čas zase … Spila si že kar nekaj kozarcev vina in ker mi ni bilo vseeno zate sem te vprašal, če želiš, da bi odšel s tabo, pa si rekla, da ne, da želiš biti sama. Skrbelo me je zate, zato sem se odločil, da te bom spremljal v ozadju, da ne boš ponoči hodila sama."

Tip mi je vzel sapo. Še vedno nisem vedela, kdo točno je, a se mi je že svitalo … Tistega davnega večera sem res spila kar nekaj kozarcev vina … in spomnim se, da sem bila žalostna.

»Hodil sem za tabo in te v ozadju čuval, da ne bi bilo kaj narobe. Vse je bilo ok. Usedla si se na klopco in pod sabo gledala Ljubljano v lučkah. Opazila si me in mi rekla, da si že celo pot vedela, da te spremljam in da ti je bilo lepo, da me je skrbelo zate … Sedela sva na klopci … Ti stara 17 in jaz 20.
Mimo je pripeljal avto in iz avta se je slišal komad »Cant't fight the moon light«. Takrat je bil ta komad res popularen. Začela si peti kot da bi bila pevka. Jaz pa sem samo gledal in se smejal. Tako simpatična si mi bila že takrat. Se že kaj več spomniš?«, me je vprašal.

»Ja, spomnim se tega večera. Imam sicer luknje v spominu, ampak … ja, spomnim se.«
Ko sva tako stala in se pogovarjala ob njegovem kolesu, sem mu z nasmeškom odgovorila, da se počutim kot v filmu. Kot da bi brala eno pravljico.
»In kaj je bilo potem?«, sem ga vprašala?

Potem sva se pogovarjala in pogovarjala …

»Že vem!«, sem z navdušenjem zavpila! »Spomnim se te. Ti si tisti fant, ki mi je na obraz …

In oba sva istočasno rekla: »Narisal nasmeh!«

»Jp, to sem jaz!«, se je nasmejal in bil vesel, da sem se končno spomnila, kdo je.

Tega večera se spomnim, vendar pa nisem vedela s kom točno sem ga preživela. Vedela sem, da je bil to en fant, s katerim sem predebatirala vse mogoče … nisva pa si izmenjala kontaktov, zato žal nisva ostala v stiku.
20 let je minilo odkar sva sedela na tisti klopci na Gradu. Uf, že 20 let je minilo?

Po tem, ko sva se srečala v Tivoliju, sva odšla na sprehod na Grad … na sladoled in na klopco … in ostala sva … do jutra.
 

Nadaljevanje sledi čez 14 dni. :)