Biti ali ne biti?

Biti ali ne biti? To je zdaj vprašanje. Pa ni eksistencialne narave. To, da si želim biti, vem. In sem. Pravkar sem prebrala članek o tem, kako biti zvest samemu sebi, kako poslušati svoj notranji glas, kako shajati sam s seboj.
Citiram avtorico : »In če sebe ne maram, če si ne prisluhnem, če si ne zaupam, če mi ni lepo biti sama s sabo, s kom drugim bom lahko shajala?«

Del stavka, ki mi še posebno odzvanja v glavi, je tisti, ki se nanaša na shajanje s samo seboj.
Te dni se je obrnilo leto, odkar živim sama. Popolnoma sama. Družbe mi ne dela niti kakšna mačka, zgolj dve rastlini. Dejstvo, da živim sama, ni ne splet okoliščin ne kakšno naključje, pač pa povsem zavestna želja, ki sem jo gojila že od zgodnjih najstniških let. Le, da takrat morda z napačnim razlogom, sedaj pa vsekakor s pravim. Vsaj zdi se mi. Ker potrebujem to samoto, zato da lahko uživam v mirnih trenutkih sama s seboj, ki sem jih prej, živeča v skupnem gospodinjstvu s starši in bratom v sicer dovolj prostornem stanovanju, težko našla.

V tem času sem se na svojo samostojnost tako navadila, da sem pri sebi začela opažati jasne znake »neprilagodljivosti«. Morda bi bila celo ustreznejša beseda teritorialnost.
Vsak kotiček mojega bivalnega prostora je zaznamovan z mano in druge osebke lahko v njem prenašam le kratek čas. Vedno sem vesela obiskov meni dragih ljudi in ti so kar pogosti.
Vedno se srčno razveselim svojih prijateljic, ki pridejo k meni na kavo. Običajno se raztegnemo čez kavč in sproščeno razpravljamo o vsem, kar nam pade na pamet. In veseli me, da se pri meni počutijo dobro in domače. A ob koncu dneva grem vseeno spat sama. In z veseljem. Moj luksuz je, da lahko spim po diagonali. In raztegnjena čez celo posteljo. Odkar vem zase, sem se slabo odzivala na pomanjkanje prostora okrog sebe. Potreba po občutku, da sem lahko »komot« in da lahko normalno diham, je v meni zakoreninjena tako globoko, da vsakršno poseganje vanjo v meni vzbuja občutek utesnjenosti. Tudi v medosebnih odnosih. Še posebno z nasprotnim spolom.

Moja izpopolnjena samostojnost mi je prinesla zavedanje, da brez kakršnih koli težav preživim brez moškega osebka ob sebi (na tem mestu se nanašam izključno na čustveno komponento partnerskega odnosa) in ker sem zmožna poskrbeti sama zase, sem torej sama sebi dovolj. Moja prilagodljivost je zato pogojna. Sama se odločam, kdaj in koliko se bom prilagodila in komu ... 

V članku zgoraj omenjene avtorice berem tudi naslednje: "Po eni strani se je moderni človek znašel v zadregi med izbiro po trajnih partnerskih razmerjih, ki predstavljajo obliko 'tradicije' in neprožnosti ter razmerjih, ki 'ne zavezujejo' in predstavljajo 'življenje brez obveznosti." 

Na eni strani je hrepenenje po življenju brez obveznosti, na drugi pa strah pred zapuščenostjo in osamljenostjo.
Moderni človek ne ve, kako bi ustvaril vezi, še huje, ne ve, kakšne vezi si sploh želi.
Ljubiti pomeni biti pripravljen deliti in premešati dve biografiji, od katerih vsaka nosi različno prtljago izkušenj in spominov in vsaka hodi svojo pot. Pomeni pa tudi sporazum o prihodnosti, torej veliko neznanko.

Ob tem ugotavljam, da očitno ustrezam kategoriji modernega človeka, saj se bolj kot ne nagibam k partnerskim zvezam, ki mi ne predstavljajo obveznosti in ki me ne utesnjujejo z grozljivim občutkom, da me nekaj (nekdo) duši in  ne morem dihati. Ne morem ravno reči, da me mučijo strahovi pred zapuščenostjo in osamljenostjo, saj se smatram za izredno srečno, ker imam okrog sebe toliko čudovitih ljudi, s katerimi lahko kakovostno preživljam svoj čas in si upam trditi, da imam z njimi čudovite iskrene odnose, ki me bogatijo in čustveno izpolnjujejo.
Vem pa, da mi težavo predstavlja tisti del z mešanjem dveh biografij in njunih prtljag. Še posebno beseda prtljaga v meni vzbuja nelagodje. Asocira me na to, kako vedno, ko se odpravim kam na dopust, s seboj vlečem odločno preveč stvari, ki jih v resnici ne potrebujem, še posebno ne v tolikšnih količinah. In vedno je največja muka vlačiti za seboj tisti kovček, četudi je praktično opremljen s koleščki. In to je samo moja prtljaga! Kot da imam v rokah prostor še za kak drug tovor ...

Vse do sedaj našteto pa ni pol tako zoprno kot beseda sporazum. Ha! Pa smo tam! Sporazum. Odnos, ki je zavezujoč. Kot da bi z rdečim svinčnikom potegnil črto pod vse zgoraj opisano in to zaključil še z velikim, debelim klicajem. Kje podpišem? Nikjer. Ne morem. Kako naj to besedo v svoje besedišče vključi nekdo, ki obožuje solo spanje po diagonali v postelji za dva? Nekdo, ki bi v svojem domu težko gledal še eno bitje, ker je preveč vajen prostora, ki ga ima na voljo samo zase in si ga je popolnoma prilastil? Nekdo, ki s svojim časom razpolaga tako kot mu ustreza in ki ga trenutki samote ne spravljajo v obup, pač pa mu pomenijo redko dobrino, ki si je marsikdo ne more privoščiti? Verjetno težko. Ampak verjetno obstaja tudi možnost, da o tem vsaj razmisli. In tudi razmišlja ...

Zgodilo se je … pred kratkim je v moje življenje vstopila oseba, ob kateri tudi beseda sporazum ne zveni več tako grozno in ob kateri se brez upiranja za kakšno noč odpovem spanju po diagonali. Oseba, ob kateri ne doživim živčnega zloma, ko zjutraj v kopalnici opazim, da je ob moji zobni krtački v lončku še ena in ob kateri tega ne dojemam kot vdor v moj osebni prostor brez mojega privoljenja. Oseba, ki pogumno in potrpežljivo tolerira dejstvo, da sem in da ne znam obrzdati svoje vročekrvnosti. In padam iz ene čustvene skrajnosti v drugo, ker me je pahnila iz ravnotežja, ki sem ga bila do sedaj vajena, in mi vse to dobrohotno odpušča. Ker razume, da sem to jaz.
Oseba, ki v popolnosti sprejema mojo težnjo po samostojnosti in je to prav nič ne moti. Tako sem jaz v zameno pripravljena sprejeti tudi nekaj njene prtljage, četudi me že ob misli na to še vedno občasno spreletava srh in se sprašujem, kaj mi je tega treba. A zdi se, kot bi bila v ozadju nevidna roka, ki me počasi, vztrajno poriva v smeri, nasprotni od tiste, po kateri sem bila vajena hoditi. Nerazložljiva sila, ki je večja in močnejša od mene in proti kateri se ni vredno boriti, saj me le izčrpava, hkrati pa mi daje misliti in se sprašujem ... biti ali ne biti? Solo ali v dvoje ...?

Če se za konec vrnem na avtoričino misel, ki sem jo citirala na začetku: »In če sebe ne maram, če si ne prisluhnem, če si ne zaupam, če mi ni lepo biti sama s sabo, s kom drugim bom lahko shajala?« in jo predrugačim v »rada se imam, znam si prisluhniti, zaupam si in lepo mi je biti sama s sabo«, mar to pomeni, da sedaj končno lahko shajam še s kom drugim kot le sama s sabo?

Avtorica: Mojca, 32 let