SAMSKI PIŠEJO

V rubriki "Samski pišejo" objavljamo zanimive, sočne, vesele, ljubezenske ali žalostne zgodbe različnih samskih piscev. 
Če bi tudi vi radi bralcem zaupali kakšno zgodbo iz svojega samskega obdobja, nam jo lahko napišete na info@dogodkizasamske.si.

Z veseljem jo bomo objavili.

Simona (37 let) nam je poslala zgodbo v štirih delih, ki ima presenetljiv konec. :)
Naslednji del bomo objavili čez 14 dni.

Vabljeni k prebiranju ...

 

Matej - fant iz preteklosti ... (2. del)

»Se spomniš tistega žura, ko je bila moja prijateljica Maja tako iz sebe, da je cel večer bruhala? In a e spomniš tistega prizora, ko so policaji klicali in smo jim po domofonu govorili, če pridejo gor na deci vinčka s pendreki?« Hahaha, to je bilo smešno.

Smejala sva se in se spomnila še več podrobnosti iz žura … in predvsem potem tudi posledic toliko konzumiranega alkohola. Ampak to je bilo včasih tako … včasih je bilo to »in«, sedaj pa … ko imamo že kakšno gubico več na obrazu … pa so pomembne druge stvari.

Z Matejem sva se pogovarjala vse živo, od potovanj, službe, načinu življenja, idejah o tem, kaj vse bi še rada doživela … o svobodi, finančni svobodi in prijateljstvu in ljubezni. Prav vse sva predelala.

»Matej, kaj tebi v življenju pomeni največ?«, sem ga vprašala.
»Kaj pa vem … trenutno mi je najbolj pomembno …«
Prekinila sem ga: »Ne, zanima me, kaj ti je v samem bistvu najbolj pomembno v življenju … da nima veze s tem, koliko let imaš, kako se počutiš, v kakšnem življenjskem obdobju trenutno si.«
»Že takrat si veliko spraševala«, se je nasmejal. »Všeč mi je, da razmišljaš globlje. Ravno zadnjič sem razmišljal in sem ugotovil, da mi največ pomeni svoboda«.
»Svoboda?«, sem bila začudena.
»Ja, svoboda. Svoboda je način življenja, je tisto, kar si jaz želim občutiti vsak dan. Pa ni lahko. Ker je cel sistem narejen tako, da smo le navidezno svobodni. Vsak dan se zbujamo ob budilki, vsak dan gremo spat, da ne bomo zjutraj utrujeni … Kje je tukaj svoboda? Ko jezdim, sem svoboden. Takrat odmislim vse in se počutim … fenomenalno.«

Kot ljubiteljica konjev sem bila presenečena in sem ponovila: »Aha, jezdiš. Super!«

Vedno sem uživala ob filozofskih debatah … o življenju, svobodi, ljubezni, energiji, ki nas povezuje, o našem planetu in o vsem, kar sestavlja to celoto. Prav v veselje mi ga je bilo poslušati …

Razlagal je o tem in onem, razglabljala sva o vseh možnih stvareh in končno prišla do klopce, na kateri sva sedela 20 let nazaj. V 20 letih sva dobila tiste obrazne finese in odraslo mimiko, ki so nakazovale, da se je vmes zgodilo že marsikaj.

»Imaš otroke«, me je vprašal. »
»Ja. Imam 10 letno hči in 7 letnega fantka«, sem z veseljem povedala. »Pa ti?«
»Ne, jaz pa nimam otrok«, je mirno povedal, kot da je to njegova odločitev.
»Pa bi jih rad kdaj imel?«, sem radovedno vprašala.
»Ne. Mislim, da ne.«
»Imaš punco?«, me je zanimalo.
»Imel sem jo, pa sem ugotovil, da to ni to. Samski sem. Free as a bird«, se je nasmejal.
»A, ok. Saj biti samski je zdaj že skoraj način življenja, ni?«
»Tako nekako«, je sramežljivo prikimal.

Nisem vedela, zakaj je odreagiral tako sramežljivo … Zdel pa se mi je tako prikupen.
Samska sem namreč tudi jaz. Z možem sva se razšla 3 leta nazaj in za otroka oba zelo lepo skrbiva. Imava deljeno skrbništvo in včasih gremo skupaj na dopust, hkrati pa imava vsak zase dovolj prostora in časa, da živiva svoji življenji. 

»Veš, jaz pa se že dolgo nisem počutila tako dobro v svoji koži. Sem samska, imam 37 let, 2 otročka in v življenju nisem bila še nikoli tako srečna, kot sem sedaj.«, sem začela novo temo pogovora.

Matej je z zanimanjem poslušal naprej.
»Z bivšim možem sva si uredila življenje tako, da imava deljeno skrbništvo in zaradi tega imava tudi veliko časa sama zase. V vsem tem času sem ugotovila, kako premalokrat sem si vzela čas zase. Pa jaz to tako rabim. Se spomniš, ko sem šla sama na Grad na sprehod? No, to imam spet sedaj. Imam čas, da razmišljam, da kdaj pa kdaj sanjam, da sem sama s sabo in ne hitim vedno naokoli.«

Prikimal je:«Ja, to je svoboda, ni?«
»Ja, to je svoboda. In tako ti svobodo občutiš, ko jezdiš?, sem ga vprašala?
»Skoraj tako«, mi je odgovoril.

Tisti večer sva sedela na klopci tri ure … minutke so minevale kot bi mignil. Skoraj nisem mogla verjet, da sem delila svoje intimne poglede na svet z nekom, ki mi je bil pred tem pogovorom še neznanec. Spomnim se, da mi je že takrat, pred 20 leti, dal veliko. Veliko sem premišljevala o njegovih besedah že takrat … pa si takrat žal nisva izmenjala številki.

Sedaj sva si jih. Bilo bi nemogoče, če si jih ne bi. Nad njim sem bila navdušena. In ko sem prišla domov sem se usedla v moj najljubši fotelj in začela pisati vsa razmišljanja, ki sva jih danes ugotovila. Prišla sva do res dobrih ugotovitev … takih, da sem si jih morala zapisati.

Zaspala sem z nasmehom na obrazu. In ja, zopet, po 20 letih, je bil danes Matej ta, ki mi je narisal nasmeh na obraz.

Nadaljevanje sledi čez 14 dni. :)