Kaj je ljubezen in kaj ljubezen ni

  Domov / Blog / Kaj je ljubezen in kaj ljubezen ni

Resnice o ljubezni

Naše predstave o ljubezni in zaljubljenosti se skozi življenje spreminjajo, odvisne pa so od več dejavnikov, od tega, kar kot popotnico prinesemo iz otroštva, do klišejev, kakršne nam vcepljajo mediji, ki ljubezen ter njene pritikline, kot sta zaljubljenost in romantika, idealizirajo onstran meja razumnega. Kdor si na tej osnovi ustvari predstavo o ljubezni, je obsojen na to, da bo vse življenje bolj ali manj – brez nje.     

Običajna pojmovanja pojma »ljubezen« imajo za posledico nestvarna pričakovanja, ko gre za medsebojne odnose, vedenje, pravice in dolžnosti. Ker taka pričakovanja niso izpolnjena, smo razočarani. Ljudje, ki ljubijo, namreč od teh odnosov pričakujejo preveč, pozabljajo pa, da je ljubezen bolj ali manj socialni konstrukt, ki ga oblikujejo sile moderne družbe. Res je sicer, da ima vsak svojo definicijo ljubezni in pričakovanja v zvezi z njo. Do njih smo prišli pod vplivom okolice: opazovali smo starše in prijatelje, brali knjige, gledali filme in se učili iz lastnih izkušenj. Če se stvarnost ujema z našimi pričakovanji, smo srečni, težave pa nastanejo, kadar se med obojim pojavi neskladje.

Zmote in zablode

Nekaj najpogostejših zablod, na katerih je nevarno graditi predstave o popolni ljubezni (ta namreč ne obstaja; popolni so lahko le naši občutki, ki nam jih daje partnersko razmerje):

“Ljubezen je dajanje.” Ta fraza je le korak dlje od prepričanja, da ljubezen pomeni to, da nam nikoli ni treba ničesar obžalovati. Resnica je preprosta: ljubezen je čustvo in prav nič več. Takoj ko ga spremenimo v “transakcijo”, pretrgamo povezavo s tem, kar v resnici čutimo. Če je ljubezen res dajanje, ali potem to, da damo več, pomeni, da tudi bolj ljubimo? Seveda ne. Odrasla ljubezen pomeni več prejemanja kot dajanja. Ljubiti zrelo in odgovorno pomeni, da smo pozorni in da znamo prisluhniti. Od ljubljene osebe prejemamo informacije, ki nam govorijo, kakšna je (značajsko, po srcu) in kaj čuti do nas. Na osnovi teh informacij v sebi oblikujemo pravo čustvo ljubezni.

Partnerja moram ves čas ljubiti.” Če razmišljamo tako, ignoriramo dejstvo, da so čustva prehodne narave. Takšno prepričanje je obenem nevarno, saj čustvo ljubezni sprevrača v občutek odgovornosti. Si predstavljate, da bi podobna obveznost postala spolnost? Gotovo se ne bi bilo prijetno dan in noč znojiti med rjuhami, mar ne? S tem, da ste v kakem trenutku noro zaljubljeni v partnerja in v naslednjem malo manj, ni prav nič narobe. Nasprotno: zmerno nihanje čustev je povsem normalno!
 
“Prava ljubezen traja vse življenje.” Ne drži. Traja, dokler pač traja, ne moremo je vzdrževati umetno. 
 
“Ljubezen je dovolj.” To je najbolj filmska – in hkrati najbolj neumestna zabloda. Trdne ljubezni res obstajajo, vendar samo ljubezen še zdaleč ni dovolj za ohranitev zveze. Partnerja morata biti sposobna sporazumevanja, se spoštovati, razumeti drug drugega in skupaj reševati težave. Zavedati se morata, da si delita stanovanje, posteljo, kuhinjo, denar, da imata skupne prijatelje in sorodnike itn. To, kar doživljata skupaj, niso več zardeli zmenki iz najstniških let, ampak skupna odgovornost za prihodnost. Ljubezen v tem smislu je pomembna – vendar le v kombinaciji s številnimi drugimi dejavniki. 

Ničesar več se ni mogoče naučiti.« To preprosto ne drži. Učimo se ves čas, in to na lastnih napakah in skozi spremembe, v tem procesu pa spoznavamo sebe in partnerja. Nikoli se ne naučimo vsega – pa naj smo v partnerski zvezi še tako srečni.

Pričakovanje brezpogojne ljubezni: »Če me ljubiš, boš …« (tropičje nadomestite s tistim, kar vam pač pride na misel: se boš spremenil/boš vedel, kaj mislim/boš popustil/mi boš zaupal ….). Takšna pričakovanja so nevarna, njihov temačen prevod pa se glasi: »Ne zaupam ti, torej je bolje, da mi dokažeš nasprotno«. Ali: »Ni mi dovolj do tebe, da bi mi bilo mar za tvoje občutke. To, kar hočem jaz, je pomembneje.« Osebe, ki tako razmišljajo, od partnerja pričakujejo sposobnost brezkompromisnega prilagajanja in branja misli.

Partner se bo spremenil.« Res je, spremenil se bo, in na to ne boste mogli vplivati! Ljudje se spremenijo zato, ker to sami hočejo, in ne zato, ker bi to nekdo od njih pričakoval – četudi gre za ljubljeno osebo. Zapomnite si, da lahko spremenite le sebe in nikogar drugega. Če boste pričakovali, da se bo partner prilagodil vašim pričakovanjem v zvezi z obnašanjem, videzom, značajem itn., boste prej ali slej zelo razočarani. Takšna pričakovanja resno ogrozijo in neredko tudi uničijo partnerske odnose.

»Odvisnost in varanje sta glavna vzroka za ločitev.« Ni res. Glavni razlog je pomanjkanje pripadnosti in komuniciranja. 

Pravi človek bo vedno izpolnil vse moje želje in potrebe.« Nemogoče. To je preprosto preveliko breme. Vaš partner je le človek, ne pa vseveden in vsega zmožen ljubezenski stroj. To, da ste s pravim človekom, vam olajša življenje, saj imate nekoga, ki je z vami tudi v slabih trenutkih. Toda samo zato, ker imate slab dan in težave v zvezi, ne smete sklepati, da ste slabo izbrali. Za dosego svojih osebnih ciljev pa partnerja še zdaleč ne potrebujete toliko kot sebe, svoje sposobnosti in trdno voljo. In še z rezultati boste bolj zadovoljni. 

Če gre za pravo ljubezen, bova to vedela v trenutku, ko se bova srečala.« Predpostavka, da nam je na vsem svetu na voljo en sam »dušni tovariš«, izhaja iz predstave, ki si jo ustvarimo o idealnem partnerju. Nanjo pa vpliva več dejavnikov: naše družinsko ozadje, lastna pričakovanja, knjige, filmi in osebne izkušnje. Ko ta »predstava na dveh nogah« zaide v naše življenje, pride do nenadne privlačnosti, ki jo, zaslepljeni, sprožimo tudi sami. Vendar ni nujno, da smo se dobro odločili; izbira partnerja je namreč veliko več kot ljubezen na prvi pogled ter zahteva več kot romantiko in čustva. To tudi ni edina vrsta ljubezni in ni nujno, da bo trajala. Številni ljudje se zaljubijo šele po letih prijateljstva in takšne zveze so lahko enako uspešne od usodnih srečanj. Pravila o tem, kakšna oblika spoznavanja življenjskega partnerja je najboljša, ni; to, da je pravi, bomo ugotovili na številne druge načine.

Na svetu je le en pravi za vas.« Ne drži. Številni ljudje najdejo pravo ljubezen šele po razpadu prejšnje zveze. 

Če je ljubezen prava, je vse drugo nepomembno.« Nekatere stvari so nesprejemljive, ne glede na to, kako zelo ljubite ali ste ljubljeni. Bi kljub slepi zaljubljenosti prenašali, denimo, partnerjevo duševno in telesno nasilje?

»Ljubezen gre z roko v roki s telesno privlačnostjo.« Ne nujno. Človeka se lahko močno telesno privlačita, vendar med njima ni čustvene povezanosti – in nasprotno. 

»Če želita, da zveza deluje, morata biti partnerja drug drugemu ogledalo.« Ne drži. To, da imata veliko skupnega, je sicer dobro, ni pa nujno, da se o vsem strinjata. To je lahko celo dolgočasno, pretirana podobnost pa je prej vzrok konfliktov, medtem ko razlike pomagajo dopolnjevati drug drugega, s čimer bogatijo zvezo, saj so priložnost za rast in svežino v partnerski zvezi. 

»Moj partner je moja (boljša/slabša) polovica.« Dejansko pričakovati, da vas bo partner zapolnil, je nezdravo. S tem bi mu le omogočili nadzor nad svojim čustvenim stanjem. Povedano drugače: če je vaša »celota« odvisna od drugega človeka, pri njem iščete potrditev, zato ljubezen sčasoma postane omejena z vašo potrebo po potrditvi. Za izpolnjenost svojega življenja ste v prvi vrsti zadolženi vi, ne vaš partner. Osredotočite se na stvari, ki vas osrečujejo, in dovolite, da pripomorejo k vaši izpolnjenosti.

»Otroci zbližujejo.« Težave v paradižu? Da otroci zbližujejo? Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Otrok lahko celo poveča napetost med partnerjema, saj jima jemlje energijo in čas, ki bi ju sicer porabila zase, povrhu pa povzroča utrujenost in skrbi ter odvzame precejšnjo mero zasebnosti. Otrok nikoli ni rešitev, pač pa obogati partnersko zvezo, vendar obenem zahteva posebno skrb in nedeljeno pozornost. Če se partnerja še med seboj ne moreta sporazumeti – kako naj bi ta problem rešilo majhno, nebogljeno bitje?
 
»Poročeni/vezani seksajo redkeje kot samski.« Ne drži. Vezani pari imajo kakovostnejše in pogostejše spolne odnose, saj jih poleg čiste »rekreacije« veže tudi čustvena bližina.
 
»Pari, ki živijo skupaj pred zakonom, se bolje poznajo in dlje ostanejo skupaj.« Tudi to ne drži. Številne študije so potrdile, da imajo tisti, ki pred zakonom dolgo živijo skupaj, manj zadovoljiv partnerski odnos in več možnosti za ločitev. Razlog je preprost: zvezo jemljejo bolj površinsko in samoumevno, manj je tudi motivacije za reševanje konfliktov.
 
»Imam ga/jo, torej se mi ni treba več truditi.« Ko začnemo partnerja jemati za samoumevnega, naredimo prvi korak k propadu zveze. Nihče ne mara biti sestavni del rutine in nekaj samoumevnega; partnerju moramo nenehno kazati, da ga cenimo, ljubimo in spoštujemo. Dajmo mu vedeti, da je on tisti, s katerim želimo biti, ne glede na to, da smo skupaj že več let. Hvaležen nam bo. 
 
»Človeka v dobrem zakonu se samodejno zbližujeta.« Ni res. Za dober zakon moramo, tako kot za čvrsto telo, nenehno garati. Partnerska zveza je namreč kot živ organizem: nenehno se spreminja in v tem procesu ni nič samodejnega, čeprav se tako zdi.
 
»Prepiranje uničuje razmerje.« Najbolj zmotno je razmišljanje, da prepir pomeni, da zakon razpada in da zakonca na številu prepirov gradita osnovo za zakonske težave. S težavami se je treba spoprijeti, ne pa da se, in to je največja napaka, pred njimi zapremo in se pretvarjamo, da jih ni. Prepiranje je lahko celo pozitivna gonilna sila razmerja. Najboljši zakoni vsebujejo zdrav odmerek konfliktov, ki lahko odnos celo okrepijo. 
»Srečen par vse počne skupaj.« Tudi to ne drži. Dober zakon je večji od posamičnega prispevka partnerjev. To pomeni, da mora vsak partner ohraniti delček individualnosti ter kotiček življenja, v katerem počne stvari sam in neodvisno od kogarkoli drugega. Kogarkoli!
 
»S poroko se romantika konča.« Lahko – ni pa nujno. Romantika se lahko konča tudi po nekaj dneh divje ljubezenske zgodbe. Ali pa je sploh nikdar ni. Romantika je nasploh ena od najbolj relativnih in za partnerski odnos nepomembnih »okraskov«, brez katerega zveza preprosto preživi. 

»Nikoli ne pojdita spat sprta.« Nasprotno: najmanj učinkovito je reševanje konfliktov pred spanjem, ko sta partnerja utrujena ali čustveno razrvana. Zato je bolje, da napeto situacijo prespita in določita čas za pogovor, ko bosta nanj pripravljena. Takrat bosta težavo videla z drugega zornega kota. Da ohladimo razburjenost, namreč rabimo približno trideset minut. 

»Nasprotja se privlačijo.« Raziskave kažejo drugače: na dolgi rok ljudi povezujejo podobnosti. 

»Ljubosumnost je znak, da je partnerju mar za vas.« Ljubosumje ni znak ljubezni, ampak strahu in slabega samospoštovanja. 

»Če se dva resnično ljubita, je seks odličen.« To dvoje ni nujno povezano. Žal tudi v čustveno popolnih zvezah obstajajo dobri – in slabi ljubimci. 

»Največje ljubezenske preizkušnje in ovire v ljubezni izkušamo v zakonski zvezi.« Morda res, morda pa tudi ne. Zakonska zveza ni edina vrsta zveze – in tudi ne nujno najbolj kompleksna.

»Ko strast zamre, z njo zamre tudi partnerska zveza.« Razlog za to, da strast »zamre«, je, da fizično ne moremo ves čas vzdrževati enake intenzivnosti razmerja, kot smo jo na začetku. Strastna ljubezen se namreč hrani z novostmi in nepričakovanim, tega pa ves čas partnerskega razmerja ne moremo pričakovati.

In misel za konec?

Bližina ljudi, ki se ljubita, sicer prinaša veliko lepega, toda v »paketu« pride tudi potreba po spremembah in prilagajanju. S tem seveda ni nič narobe: če občasne ovire ter temne oblačke in oblake v zvezi jemljemo kot izziv, je ne bomo uničili, pač pa začinili. Najpomembneje pa je, da vselej obstaja možnost za pogovor. O dobrem in o slabem.

Še nekaj najpogostejših mitov

Mit: Prava ljubezen premaga vse. 
Dejstvo: Ljubezen ni dovolj za uspeh odnosa. Potrebna sta tudi ujemanje partnerjev in predanost.

Mit: Ljubezen na prvi pogled je najboljša.  
Dejstvo: V resnici za to, da človeka spoznamo zares, potrebujemo veliko več časa.

Mit: Na svetu je le en človek, ki je pravi za vas.
Dejstvo: Pravo ljubezen lahko izkusimo z več kot enim človekom.

Mit: Popoln partner vas v vsem izpopolnjuje.
Dejstvo: Pravi partner zadovolji določene potrebe, ne pa vseh.

Mit: Če čutite močno seksualno povezanost, je to ljubezen.
Dejstvo: Dober seks nima nič skupnega s pravo ljubeznijo, lahko pa je osnova za zdrav odnos, če se s partnerjem dopolnjujeta tudi na področjih zunaj spalnice.

Avtor: Neža Žigon
Vir: VIVA.si