Zakaj bi se sploh zafrkavali? Je to res potrebno?
V današnji družbi je zafrkavanje, kot mu radi rečemo, postalo nekaj skoraj vsakdanjega. Začne se že v otroštvu, ko si otroci med seboj nagajajo in na račun eden drugega zbijajo šale. Nadaljuje se v puberteti in odraščanju, ko zafrkavanje vsake toliko preseže vse meje zdravega okusa in presoje. A tudi odrasli ljudje znajo biti eden do drugega precej zlobni v, na videz nedolžnih hecih.Od kod izvira zafrkavanje?
Seveda je en del preprost in predstavlja zabavo in hece. Vendar pravijo, da je v vsakem hecu nekaj resnice in res je tako. Ljudje menijo, da so njihovi heci, ki temeljijo na zafrkavanju smešni, ne prepoznajo pa ozadja svojega obnašanja. Marsikdo se niti ne zaloti med zbijanjem šal na tuj račun. Večina šal pride po principu, da je jezik hitrejši od glave. Vendar v resnici ni hitrejši jezik, hitrejša je naša podzavest. In ko rečemo nekaj, preden o tej stvari premislimo in jo pretehtamo, gre le za odraz naše podzavesti in naših resničnih prepričanj in mnenj o nekem človeku.Pa zastavimo vprašanje nekoliko drugače – ste že kdaj videli modrega človeka, ki ima rad samega sebe in sprejema svojo okolico, obenem pa stresa šale na tuj račun, se dela norca iz drugih in jih zafrkava? Močno dvomim.
Torej se odgovor ponuja kot na dlani. Nekdo, ki spoštuje samega sebe in sočloveka, vas nikoli ne bo zafrkaval. Vsaj ne na žaljiv način.
In kaj lahko smatramo kot žaljivo? Vse, kar vas zapeče, zaboli. Vse, česar namen je, da vas razoroži, poniža in javno pokaže na vaše šibke točke.
Morda zafrkavanje sprejemate kot nekaj povsem normalnega, vendar mi verjemite, to ni zdrava komunikacija. Če nekomu želite povedati, da ga imate radi, mu to tudi poveste. Otroci, ki jim je nerodno izražati svojo naklonjenost, pa ščipajo in nagajajo vrstnikom, ki so jim všeč. Ta način delovanja naj bi z leti prerasli, ne pa, da se samo še stopnjuje. Odrasli se sicer ne ščipajo več, znajo pa si metati v obraz grde in neokusne šale.
Težava nastane tudi, ker smo zafrkavanje sprejeli kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega. Torej se marsikomu zdi povsem neškodljivo, da se grdo vede do sočloveka. Tako so ga namreč naučili in tako se je vedel celo življenje. Vendar, kadar smo recimo zaljubljeni, ne čutimo nobene potrebe po norčevanju iz osebe, v katero smo se ravnokar zaljubili. Zakaj se torej začnemo zafrkavati?
Preko zafrkavanja lahko izražamo več stvari, več stisk in več stanj. Pa si poglejmo nekatere izmed njih.
Zafrkavanje kot odraz nezadovoljstva nad življenjem
Omenili smo že, da ljudje, ki so srečni in spoštujejo sebe in druge, ne zbijajo šal na tuj račun. Marsikdo, ki pa je vsesplošno nezadovoljen s svojim življenjem, začne svoj žolč tako ali drugače zlivati na druge. To se odraža tudi preko nespoštljivega odnosa do sočloveka.Recimo, da ste ženska z odlično kariero in srečno poročena. Za prijatelja imate moškega, ki ga v službi ne cenijo dovolj in ki je ravno v izredno problematičnem partnerstvu. Vi ste zadovoljni s svojim življenjem, on pa ne. Sam se morda niti ne zaveda, da odgovornost za svoje življenje prelaga na druge, s tem, ko igra vlogo žrtve.
Ker mu ves čas kažete ogledalo, kje bi on moral še zrasti in spremeniti svoje življenje, je na nekem nivoju jezen na vas, namesto da bi vam bil hvaležen. In začne pokati neslane šale in dajati pikre pripombe na vaš račun.
Čeprav se na videz šali, vi jasno zaznavate, da vas njegove pripombe žalijo in bolijo. Na nek način vam hoče povedati, da je vam tako ali tako vse dano in da vam je v življenju zelo dobro, medtem ko on trpi.
Skozi nesramne šale v resnici tudi kliče po pomoči, vendar bi jo najverjetneje zavrnil, če bi mu jo ponudili. Šele ko je taka oseba sposobna sprejeti odgovornost za svoje življenje, bo znala prositi tudi za pomoč. Takrat je tudi čas, da mu pokažete, da zafrkavanje nikamor ne vodi.
Zafrkavanje kot želja po nadvladi
Poznam kar nekaj parov in zakoncev, med katerimi vlada tekmovalnost in želja za premoč, za nadvlado. Nekje na poti so namreč za resnico sprejeli, da morajo biti boljši od svojega partnerja.To je že v osnovi popolnoma nemogoče, kajti vsak je boljši na nekem področju. Nikoli ne bo eden boljši na vseh področjih. Sploh pa partnerstvo ni tekmovanje, temveč sodelovanje in to bom poudarjala, dokler ne bodo ljudje tega končno dojeli. Partnerstvo je sodelovanje.
Vsaka tekmovalnost namreč za seboj potegne še željo po nadvladi, ki je vidna tudi v zafrkavanju. Želja po nadvladi je nekaj najbolj groznega, kar se lahko prikrade v odnos.
Čeprav smo bili dolga stoletja vzgajani s prepričanjem, da so moški več vredni od žensk in da je moški v nadrejenem, več vrednem položaju, je za zdrav odnos to kot strup v žilo. Ubije ga in to veliko hitreje, kot bi si mislili.
Vem, da živimo v svetu tekmovalnosti, a namišljam si, da se bo to počasi spremenilo. Upam, da boste sami prepoznali pomen sodelovanja, ne nadvlade.
Ko si nekdo želi nadvladati drugemu, je to podobno lovu. Ali bo umrla gazela ali pa bo lev ostal lačen. Tretje možnosti ni. In pri nadvladi gre za isto stvar – (po navadi so ponižane ženske) ali bo podrejena ženska, ki jo bo moški tako ali drugače nadvladal, ali pa bo za voljo svoje obrambe ona nadvladala njega. Šele, če se naučita enakovrednega sodelovanja, se želja po premoči umakne.
Torej kako izgleda zafrkavanje in poniževanje iz želje po nadvladi?
Dajmo za primer moškega, ki želi nadvladati svojo žensko. Namreč še vedno je več takšnih primerov kot obratnih.Pred očmi imamo zakonca. Moški si pač misli, da je »ta glavni frajer« in da mu mora biti žena poslušna, četudi tega ne izraža direktno. Žena pa ima blestečo kariero in še tri hobije poleg službe – hodi v fitnes, v gledališče in s prijateljicami na izlete. Moški, ki poleg svoje službe ne počne nič omembe vrednega, se kar naenkrat začne počutiti zapostavljenega in manj vrednega. To pa seveda ni skladno z njegovim prepričanjem, da je on večvreden od svoje žene. Če bi bil zrel, bi odraslo začel pogovor in z ženo bi se lahko vse lepo v miru pogovorila. A v našem primeru moški pač ni čustveno zrel (kar je prav tako zelo pogost pojav). Ker ne najde komunikacijskega mostu, da bi izrazil svojo željo po nadvladi, jo začne zafrkavati. Zafrkava jo ves čas, ko sta sama in kadar sta v družbi. Ves čas ji pikro meče pod nos neprimerne opazke in žaljivke, zavite v sarkazem. Žensko to vsakič znova zaboli. In tako se začne rojevati sarkastični zakon, eden izmed mnogih, ki jih lahko vidite, če dobro pogledate okoli sebe. In zakaj? Samo zato, ker hoče biti eden pomembnejši od drugega.
Zafrkavanje kot krik po pozornosti
Tudi to ni tako redek pojav. Nekateri se vedejo kot bedaki samo zato, ker so v sebi ranjeni in si želijo malo več pozornosti in ljubezni. Dobro poznam en tak par. Ona je življenje posvetila karieri in družini, on pa bolj družini. Ona je ves čas mislila na družino, medtem ko je delala cele dneve. On je prav tako ves čas mislil na družino, le da je v službi preživel 8 ur dnevno, nato pa je bil doma z družino. Ona je bila v službi od 10 do 15 ur dnevno, domov pa je prihajala utrujena. Družina je vedno dobro živela in za vse je bilo poskrbljeno. Za vse, razen za njuno partnerstvo.Nista našla primernega komunikacijskega mostu. Ona je v dobri veri, da dela za družino, strastno gradila svojo kariero. On pa se je vedno bolj pogrezal v obup, ker se mu je zdelo, da izgublja svojo partnerko. V resnici je nikoli ni izgubil, morda bi ji moral samo povedati, da jo on pogreša in da jo on potrebuje. Pa ni tega naredil. Namesto tega je po njeni pozornosti in ljubezni kričal drugače. Začel je govoriti, da si ne vzame časa za družino. Začel jo je pikro zafrkavati in ji pod nos metati njeno kariero, kot da je nekaj, za kar se ne trudi vsak dan. Vidite, kako si sami naredimo iz muhe slona? Vse skupaj bi bilo lahko veliko preprosteje. Le nekaj iskrenih besed, le priznanje potrebe po pozornosti in ljubezni. A ker sta ponos in ego prevelika, se je na videz lažje valjati v svoji slabi volji, zanjo kriviti drugega in obenem še zafrkavati drugega človeka. Kot majhni otroci! Dajmo že odrasti in se začeti vesti svojim letom primerno. Še otroci pridejo do mamice in rečejo, da jo pogrešajo.
Zafrkavanje v družbi
Še ena, zelo pogosta oblika zafrkavanja, je zafrkavanje v družbi. Saj veste, kako gre. Se opravičujem, a zopet ste na tapeti moški, ker to pač pogosteje počnete.Doma, ko sta sama, sta s partnerko lepo prijazna eden do drugega in se vse dogovorita. A poglej si ga zlomka, čim prideta v družbo, se vse spremeni. Družba (vsesplošna družba) je namreč tako naravnana, da morajo biti moški frajerji, ženske pa poslušne, sladke mucice. In to vlogo je treba v družbi vsekakor odigrati, ko pa je tako vsesplošno pričakovana in zaželena.
Moški vpričo družbe (družine ali prijateljev) kar naenkrat začne zbadati svojo drago in briti norca iz nje. To dela, čeprav ni doma ne duha ne sluha o takšnem obnašanju. Kolikokrat ugotovite, da so moški do svojih žensk drugačni v družbi? Da v družbi igrajo frajerje in zabavljače in to na račun svoje najdražje osebe, svoje ženske!
Prosim, moški, prenehajte s tem trapastim vedenjem. Prenehajmo že z vlogo, ki jo igramo kot družba. Kdaj boste moški nehali biti bedaki do svojih žensk v družbi? Nikomur vam ni treba dokazovati, kakšni carji ste. Pravi carji ste takrat, ko spoštujete svojo žensko in to tudi jasno pokažete. Kajti, če žensko v družbi zafrkavate, je v resnici ne spoštujete. In ne spoštujete niti sebe, kajti vi ste si izbrali to žensko.
Če ne spoštujete nje, ne spoštujete svoje izbire in ne spoštujete sebe.
Začnimo spoštovati sebe in druge. Svet bo veliko lepši. In naši odnosi bodo bolj ljubeči kot kadarkoli. Zatorej zafrkavanje zamenjajmo s spoštovanjem. Jaz sem za, je še kdo z mano? :)Avtor: Dogodki za Samske