Pari brez otrok - (Ne)normalna izbira?

Je imeti otroka res samoumevno?

Za večino parov (poročenih in koruznikov) je imeti otroke nekaj, v kar verjamejo in kar so si vedno želeli. Drugi otrok kljub trudu ne morejo imeti. Tretji se jim odrečejo zavestno. Je takšna izbira slaba? 

Ne. Nobena izbira, ki vključuje oba partnerja, ni slaba, če sta do nje prišla soglasno in ju osrečuje. Dejstvo je, da je starševstvo velika odločitev, ki je mnogi ne jemljejo dovolj resno. Bodimo pošteni: vsakdo pač ni rojen za to, da bi bil oče ali mama – da pridemo do tega sklepa, je dovolj, če se ozremo okrog sebe ali pa prebiramo črno kroniko: duševno in telesno nasilje, zanemarjanje in zapuščanje otrok, pedofilija in še bi lahko naštevali. Tu so še sebične in neiskrene želje: nekateri imajo otroke žal le zato, ker menijo, da bodo izpolnili kako njihovo potrebo, uresničili njihove neizživete sanje ali jim celo pomagali rešiti zavožen partnerski odnos. Seveda to niso sprejemljivi razlogi za starševstvo. Otrok ni pes, in ko se ga naveličaš, ga ne moreš vrniti. 

Izbira "ne imeti otroka" je lahko preprosta, ko enkrat pustimo za seboj domnevo, da je otrok samodejen sestavni del partnerske zveze. To seveda sploh ni nujno. Mnogi pari brez otrok so do te odločitve prišli po več letih razmišljanja in introspekcije, pri čemer je zanimivo naslednje: ljudje, ki se odločajo o tem, ali imeti otroke ali ne, več razmišljajo o tem, zakaj jih ne imeti, kot o tem, zakaj jih imeti.

V idealnem svetu naj bi se oba partnerja strinjala o tem, ali imeti otroke ali ne. Včasih pa se morata partnerja o tem pogajati, se pogovoriti, kaj pričakujeta od odnosa, in sprejeti skupno odločitev. Pomembno je, da vsak pove svoje stališče o otrocih in da se sooči s partnerjevimi strahovi. Mnogi pri tem iščejo razloge, zakaj se je partner odločil, da raje ne bi imel otrok ("Ne ljubi me!"; "Noče, da bi mi bil otrok podoben!", "Zapustiti me hoče!" …). Večina takšnih domnev je seveda napačnih. Partnerja se morata zavedati, da to, kar odloča o tem, ali bo partnerski odnos preživel ali ne, ni otrok, marveč vzajemno zaupanje, podpora, ljubezen in splošno ujemanje v skupnem življenju. 
Zagotovo je pri odločitvi o naraščaju najslabše, če en partner pritiska na drugega. Če pri "pogajanjih" o otroku ne prideta do sporazuma, je to lahko za zvezo usodno – kar pa je še vedno bolje, kot spraviti na svet nezaželenega otroka. 

Razlogi proti

Za odločitev, da par ne bo imel otrok, obstaja kopica razlogov, ki med seboj niso nujno povezani, kot tudi nimajo nič opraviti z njunim značajem. Nikakor torej ne sklepajte, da je s parom, ki se odloči, da ne bo imel potomcev, nekaj narobe. Tako sta se pač odločila. Morda menita, da ne bi bila primerna starša. Morda se nočeta odreči prostemu času in spanju. Morda naslednjih osemnajst ali dvajset let ne želita deliti pozornosti s tretjo osebo. Nekateri pari so tako osredotočeni drug na drugega, da na otroka preprosto ne pomislijo. Partnerja sta morda leta, ki so primerna za starševstvo, preprosto zamudila (če bi si res tako zelo želela otrok, bi na to gotovo pomislila prej – torej sta se jim med ustvarjanjem kariere, ki je pogost razlog za odlašanje s starševstvom, po svoje zavestno odrekla). Nekaterim ženskam biološka ura preprosto ni pozvonila in nimajo močne potrebe po starševstvu. 

Mnogi pari navajajo finančne omejitve. Drugi se otrokom odrečejo zaradi okoljskih, političnih ali verskih razlogov. Tretji ponujajo razlago, da je svet tako ali tako prenaseljen (ki je sicer bolj za lase privlečena). Spet drugi so imeli težko otroštvo in menijo, da zaradi duševnih posledic ne bi bili dobri starši. Mnogi se nočejo odreči karieri. Nekateri celo prostodušno priznajo, da ne marajo otrok oziroma da zanje niso dovolj potrpežljivi; veliko več jim pomenijo mir, tišina in najmanjši možni stres. Obstajajo tudi posamezniki, ki skrbijo za ostarele starše in menijo, da si še enega bremena, za kar pojmujejo otroka, ne morejo privoščiti. 

Na splošno večina ljudi, ki se odreče starševstvu, noče žrtvovati spontanega in ustvarjalnega življenjskega sloga, ki obsega potovanja, zabavo, šport in konjičke. Zanje je svoboda v vseh pomenih te besede pomembnejša od otroka. Namesto v otroka energijo pogosto usmerjajo drugam: v dobrodelne dejavnosti, živali, politiko, izobraževanje itn. 

Izbira "ne imeti otroka" je sicer veliko bolj sprejemljiva, kot je bila še pred desetletjem ali dvema, vendar v javnosti še vedno ni najbolj priljubljena.

Zagrenjeni čudaki

Vse velike odločitve v življenju sprejemamo z vsaj kančkom dvoma. Pri odločitvi "imeti otroka ali ne" ni nič drugače. Tudi če se trdno odločimo, nas utegnejo pozneje v življenju spreletavati pomisleki ("Kaj če … ?"). Toda ko enkrat za svojo odločitvijo trdno stojimo, se možnosti za obžalovanje začnejo hitro manjšati. Če se to ne zgodi, nismo bili nikoli resnično prepričani in zgolj zavajamo sami sebe!

Izbira "ne imeti otroka" je sicer veliko bolj sprejemljiva, kot je bila še pred desetletjem ali dvema, vendar v javnosti še vedno ni najbolj priljubljena. Ljudje, ki se odločijo, da bodo starost dočakali brez potomcev, so "sebični", "čudni", z njimi je "gotovo nekaj zelo narobe", imeli so "travmatično otroštvo" ali pa so "potrebni psihiatrične obravnave". Ker nam že od malih nog dopovedujejo, da sta poroka in družina nujna sestavna dela življenjske izkušnje, takšne pavšalne sodbe pravzaprav ne presenečajo. Tudi zdajšnja družba je obsedena z otroci: mediji nas zasipajo s podobami Brangeline in njunih šestih malčkov (in poudarjajo željo po "še", "več", "čim več"), Monice Belluci, ki na naslovnicah revij razkazuje nosečniški trebuh, Halle Berry, Gwen Stefani, Victorie Beckham ter drugih mladih in manj mladih mamic. Biti brez otrok ima "tragične posledice": umrli boste sami, zagrenjeni, v družbi desetih mačk, ki bodo žalostno mijavkale na vašem grobu. 

Vse to je seveda navaden lari fari. Ljudje brez otrok so čisto običajni ljudje, ki nimajo osebne želje po naraščaju. Nekateri so bogati, nekateri komaj preživijo; nekateri imajo slabe izkušnje iz otroštva, drugi imajo za sabo čudovita prva leta življenja; nekateri so radi v družbi otrok, drugi do otrok čutijo odpor. Skupno jim je le eno: ne želijo si svojih otrok. Dobro vedo, kaj hočejo od življenja, in se zavedajo, da otrok ni pogoj za uspešno zvezo. Njihovo življenje je enako vznemirljivo, sproščeno in zadovoljivo kot vsako drugo. 

Stigmatizirani in ločeni

Ko enkrat sprejmemo odločitev, da ne bomo imeli otrok, in zaradi nje ne čutimo nobenega obžalovanja, je pred nami preostanek življenja, ki ga bomo v celoti namenili drugim ciljem, ljudem in stvarem: karieri, konjičkom, potovanjem, dobrodelnosti … Vse te stvari niso nič bolj in nič manj pomembne od otrok. Naša odločitev pomeni le, da imamo druge/drugačne prioritete od večine ljudi – in te odločitve nismo dolžni braniti ali pojasnjevati drugim. Pripraviti pa se moramo na obsojanje in stigmatiziranje ter obilico prepričevanja družine in prijateljev. Pari brez otrok še bolj kot samski ljudje brez otrok občutijo obsojanje družbe zaradi te odločitve. Če je par več let skupaj in nima potomcev, velja, da si je za to prizadeval, vendar zaradi bioloških razlogov ne more imeti otrok. Ljudje nikoli niti ne pomislijo, da za otroke morda nista zainteresirana. 

Ljudje brez otrok so lahko zaradi svoje odločitve za marsikaj prikrajšani. Težje najdejo partnerja, saj je veliko vrstnikov poročenih in imajo družine. Težje tudi spoznavajo nove ljudi in sklepajo prijateljstva, saj ima večina parov otroke in je vse, o čemer se znajo pogovarjati, to, katere plenice so najboljše, kako se podira kupček, kaj so izvedeli na govorilnih urah in katere krožke obiskuje njihov meganadarjeni otrok. Če torej niste starši, lahko k takšnim razpravam bolj malo prispevate. Ker pa večina prijateljstev temelji na skupnih interesih, se vezi začnejo krhati. K temu prav nič ne pripomore zanos novopečenih staršev, ki vam dopovedujejo, da "ne morete razumeti, kako so zaposleni, odkar imajo otroka, ker ga vi sami nimate" – ter podobne zguljene fraze. Ne preostane vam torej drugega, kot da se v to vživite – ali pa si poiščete drugo družbo. 

Za vse, ki ste na nasprotni strani, pa velja: nihče nima pravice obsojati parov, ki se odločijo, da ne bodo imeli otrok. Razlogi za takšno odločitev so osebni in samo njihovi. Gre preprosto za izbiro življenjskega sloga, kakršen jim najbolj ustreza. In če velja, da je nevljudno spraševati žensko, ali je noseča, je enako nespoštljivo drezati v par z vprašanjem, zakaj nimata otrok. Ne sklepajte o njuni odločitvi, ne razmišljajte namesto njiju in ne iščite razlogov za njuno odločitev. Nista vam dolžna pojasnil!

Izbira, ne danost

Torej ste se odločili, da ne boste imeli otrok. Prav. Niste sebični in ne hladni, ne zafrustrirani in ne čudaški. Predvsem ste odgovorni, saj otrokom priznavate pravico do odraščanja v stabilnem in ljubečem okolju, v objemu staršev, ki si jih želijo bolj kot vse na svetu. Vi pač niste med njimi. 

Gotovo bo preteklo še precej vode, preden bo družba sprejela dejstvo, da je "imeti otroka" izbira in ne danost. Načinov, kako živeti polno življenje, je več; otrok je samo eden od njih. To, da sta se mu partnerja odrekla, pomeni, da sta izbrala najboljšo odločitev zase – in ne za druge. 

Kaj pravijo raziskave?

• Otrok ne poveča nujno sreče (posameznika, partnerjev).

• Pari brez otrok so srečnejši od tistih z otroki (in tudi kot starši, katerih otroci so se že odselili!). Starši naj bi izkušali nižje ravni čustvenega zadovoljstva, manj pogosto naj bi doživljali tudi pozitivna čustva.

• Starši so bolj nagnjeni k depresiji kot njihovi vrstniki brez otrok.

• Večina zakonov z otroci postane manj srečnih, ko se rodi prvi otrok; raven sreče se ne vrne na začetno vse do otrokovega osemnajstega leta.

• Do največ ločitev pride po rojstvu prvega otroka.

• Otrok le redko stabilizira načet zakon.

• Delež tistih, ki menijo, da so otroci pomembni za uspešen zakon, v zadnjih letih pada.

Zakaj se sploh poročiti, če nočemo otroka?

Zato, ker ta odločitev nima nič opraviti z zakonom in s partnersko zvezo. Večina parov brez otrok se poroči, ima skupno gospodinjstvo. Edina razlika je, da se partnerja ne posvečata otroku, pač pa drug drugemu in prostemu času. Zabloda, da se morajo ljudje poročiti zgolj z namenom reprodukcije, je neumna in arhaična.
 

Odločili smo se za življenje brez otrok

Pogumna in strahopetna odločitev
Odločitev za življenje brez otroka je pogumna in strahopetna hkrati. V današnji slovenski družbi, večinsko tradicionalni, naletimo ženske, ki nimamo otrok zato, ker smo se tako odločile, v najboljšem primeru na nerazumevanje, veliko pogosteje pa moralno obsojanje, češ da nismo opravile svojega najpomembnejšega poslanstva na tem svetu. Zanimivo je, da najpogosteje obsojajo prav druge matere, posebej lastne mame. Za življenje v taki družbi je treba imeti veliko poguma in debelo kožo, kar ni vedno lahko.
Strahopetna pa je takšna odločitev zato, ker ji pogosto botruje strah, da ne bi ponavljale napak naših staršev ali zašle iz ene skrajnosti vzgoje, ki smo je bile same deležne, v drugo skrajnost, ki je prav tako zgrešena. Skratka, gre za dvom v lastne sposobnosti, zlasti zaradi pomanjkanja pozitivnega zgleda dobre in uspešne vzgoje, ne le v lastni družini, pač pa tudi v širši skupnosti. Ženske, ki ne želijo otrok, imajo zelo pogosto slab odnos s primarno družino, posebej materjo, zato si ne želijo tvegati, da bi se to ponovilo. Ne verjamejo namreč, da bo z njihovimi otroki bolje, ker se bodo bolj potrudile. Navsezadnje so se tudi njihove matere trudile po svojih najboljših močeh.
Pri odločitvi, da ne bo imela otrok, ženska veliko lažje vztraja, če ima ob sebi partnerja, ki deli njeno prepričanje, jo podpira, ljubi zaradi nje same, partnerja, na katerega se lahko zanese tudi v primeru obsojanja – tako kot je to pri meni. Za obstoj najine in katerekoli partnerske skupnosti brez otrok pa je seveda ključno, da je ta odločitev obojestranska. 
Nastja S., 42 let 

Enostavna odločitev  
Imeti otroka ali ne je bila pri meni precej enostavna odločitev. Da ne bom imela otroka, sem se odločila že zelo mlada (nekje pri 18. letih), z leti pa se je ta odločitev samo še bolj utrjevala. Razlogov za takšno odločitev je bilo kar nekaj. Eden izmed mnogih je bil strah pred porodom in bolečinami, ki ga spremljajo. Glede na to, da imam zelo nizek prag bolečine, se mi je porod zdel kot enota za merjenje neznosne bolečine. Poleg tega je veliko vlogo pri odločanju odigrala tradicionalna vzgoja, ki sem jo bila sama deležna in strah, da bom kljub svojim prizadevanjem "zamočila" in nevede ustvarila pri otroku kakšno frustracijo ali travmo. Imeti se mi danes zdi še večja odgovornost, ki terja popolno predanost staršev in tudi drugih inštitucij. Za to pa je potrebno veliko časa, katerega sem raje – sebično – obdržala zase. Sem pa sodi tudi čas, ki ga preživim s partnerjem, moj poklic ter druženje s prijatelji in čas, ki ga posvetim samo sebi. To mi ogromno pomeni. Svoje odločitve nisem nikoli obžalovala, čeprav imam otroke neizmerno rada, še posebej, ko v njihovi družbi tudi sama prebudim otroka v sebi.
Mateja P., 46 let  

Polno življenje v dvoje 
Z možem sva skupaj deset let, od tega sva zadnje štiri leta tudi poročena. Lahko rečem, da je najin odnos, kljub temu da nimava otrok, izpolnjen, saj eden drugemu popolnoma zadoščava in si niti ne predstavljava, da bi bil poleg naju še nekdo tretji – razen najine psičke. Družijo naju iste aktivnosti za preživljanje prostega časa, skupaj jokava ob romantičnih filmih, predvsem pa imava podoben odnos do življenja in vrednote. Upam, da se bova skupaj postarala. Otroke sva si želela imeti eno kratko obdobje. A ker sva se srečala precej pozno (v najinih poznih 30. letih) in v ne najbolj zavidljivi situaciji, zaradi katere nisva bila prepričana, da lahko ustrezno poskrbiva za najin naraščaj, sva ugotovila, da sva za otroke vseeno malo "prepozna". Ne glede na to se imava dobro in kljub temu se čutiva povezana z našo prihodnostjo. Jaz kot inženir fizike in programer  brezplačno predajam znanje fizike, matematike in računalništva "našim" otrokom. Trudim se, da bi se nenehno izobraževal ter predajal znanje, izkušnje in veselje do raziskovanja in znanosti. Želim si pritegniti čim več ljudi in jim pokazati lepoto matematike in fizike, ki sta za mene naravnost fascinantni. Kot človek iz tega področja bi še dodal, da je nebrzdana rast prebivalstva dolgoročno nevzdržna in da bo v bodoče potrebno najti model, kjer bo število ljudi vsaj približno konstantno. 
Lana P., 45 let in Simon P., 44 let 

Avtor: Neža Žigon

Vir: www.viva.si

Vabljeni k nakupu tiskane Vive, ki izide vsak mesec!