Nezvestoba ali zakaj varamo?

Pod besedo nezvestoba si po navadi predstavljamo nekoga, ki fizično vara svojega partnerja, oziroma ima seksualno afero s tretjo osebo. Mislim, da v kontekstu nezvestobe dajemo prevelik poudarek fizičnemu aspektu in zanemarjamo čustveni del zgodbe. Nezvestoba je vsako prelomljeno zaupanje med partnerjema se velikokrat začne že precej pred pregovornim skokom med rjuhe.

Zakaj varamo?

Največkrat varamo zato, ker neka naša potreba v partnerskem odnosu ostaja trajno nezadovoljena. Morda nam partner ne posveča dovolj pozornosti, ob njem se ne počutimo več  varnih, ljubljenih, posebnih, morda smo se odtujili, spolnost postane nezanimiva in zelo redka … Potem pa v službi opazimo privlačnega sodelavca / sodelavko, s katero vsak dan preživimo po več ur, skupaj hodimo na kosila in se pogovarjamo o zaupnih stvareh, pri čemer ves čas čutimo metuljčke v želodcu. O vsem tem pred svojim partnerjem seveda molčimo. V tem primeru že lahko govorimo o čustvenem varanju, fizični del zgodbe pa je že drugotnega pomena. (Varamo pa lahko tudi iz drugih razlogov, kot so: iskanje razburljivosti, nezmožnosti monogamije, osebnostne motnje, zasvojenost s spolnostjo ipd.)

Namesto, da se podate v afero pa najsi bo ta čustvena, telesna ali (v večini primerov) oboje, se raje odkrito pogovorite s partnerjem, kaj v vajinem odnosu pogrešate in kaj lahko oba naredita, da se stvari izboljšajo.  Pri tem pa ni treba čakati, da postane nevzdržno, ker je takrat največkrat že prepozno. Težave razčistita sproti!
 

Kaj pa če se je afera že zgodila?

»Ravno sem izvedela, da me je mož prevaral. Kaj naj naredim?«  Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora.  Zelo je odvisno od okoliščin.
Nezvestoba ne pomeni nujno ločitve, lahko je  priložnost za postavitev odnosa na novih temeljih.
To je zelo odvisno od narave afere, pri čemer je zelo pomemben element obžalovanja. Če tisti, ki je varal, iskreno obžaluje svoje dejanje, potem obstaja možnost za rešitev odnosa. Če tega obžalovanja ni, potem je ta možnost skoraj nična.  Razlika je tudi v tem, ali je šlo le za bežen seks brez čustvene vpletenosti ali pa za dolgotrajno čustveno navezanost.
V vsakem primeru pa je problem izdano zaupanje. Zaupanje, ki je temelj vsakega odnosa, je v primeru nezvestobe grobo porušeno. Da bi ga pridobili nazaj, moramo pošteno garati.
 

Psihoterapija v primeru nezvestobe

V terapiji ne iščemo krivca in ne moraliziramo. Oseba, ki je varala, se po navadi že sama dovolj krivi.
Odgovornost za odnos in težave v njem nosita oba partnerja enakovredno. Tisti, ki je izbral nezvestobo kot obliko pobega iz odnosa oziroma reševanja neke stiske, je za to tudi odgovoren.

Preden začnemo s partnersko terapijo, morata oba partnerja sprejeti temeljno odločitev. Tisti, ki je varal, mora dokončno prekiniti stike s tretjo osebo. Oba morata biti odločena, da sta pripravljena trdno delati, da svoj odnos ponovno zgradita na trdnejših temeljih. Treba se je zavedati, da odnos po aferi ne bo nikdar več enak.
Skušamo ugotoviti razloge, ki so pripeljali do afere. Potrebno se je zavedati da je afera posledica težav v odnosu in ne njihov vzrok. Seveda se z afero odnos dodatno poslabša, če ne kar poruši, vendar so bile težave prisotne že prej, drugače do nezvestobe sploh ne bi prišlo.

Veliko parov se vrti samo še okrog afere (želijo vedeti vse podrobnosti) in medsebojnih obtoževanj, zanemarijo pa razloge, ki so do tega pripeljali. Ne smemo dopustiti, da afera postane naša obsesija. To je bil nefunkcionalen način reševanja neke stiske, ki jo je posameznik občutil v odnosu.

Afera je le eden od načinov pobega iz odnosa. Pobegnemo lahko tudi na druge načine; v delo, hobije, alkohol, droge, internet ipd. Vzemimo za primer moškega, ki je obseden s svojim delom in vse večere in vikende presedi za računalnikom. Njegova partnerka se počuti osamljeno, zanemarjeno, prezrto. Vsakič, ko mu predlaga, da bi kaj skupaj počela, je zavrnjena, ker je on zakopan v svoje delo. Uteho najde v prijateljevanju s kolegom, ki kasneje preraste v seksualno afero. V tem primeru je njena afera posledica njegove »afere« z delom.
 

Če bosta partnerja v zgoraj omenjenem primeru želela rešiti svoj odnos, se bosta morala s pomočjo psihoterapevta pogledati globoko vase in biti iskrena najprej do sebe in nato drug do drugega. Fokus bo na čustvih, ki se jih drug v drugem prebujata. Vprašali se bomo, kdaj in kje v preteklosti sta se že podobno počutila. Zelo pogosto se namreč izkaže, da partnerja nezavedno ponovno odigravata neke vzorce iz primarne družine, ker je to zanju domače in na nek način varno in ker upata, da bosta v odnosu s partnerjem razrešila svoje otroške travme. Namen je dober, vendar strategije največkrat napačne, zato drug drugemu zadajata bolečino. Terapevt tu nastopi v vlogi prevajalca sporočil, ki jima pomaga ugotoviti, da pravzaprav govorita isti jezik. Šele takrat se lahko v globini začutita in povežeta. Na tem medsebojnem sočutju in posluhu za drugega lahko zgradita temelje za zdrav partnerski odnos.
 

Marija Remškar
zakonska in družinska terapevtka

Povezava do članka

O Mariji Remškar, zakonski in družinski terapevtki

Tokrat je vprašanje bralca odgovarjala Marija Remškar, zakonska in družinska terapevtka, ki izvaja terapije in delavnice s posamezniki, pari in družinami po modelu relacijske družinske terapije.

Končala je podiplomski izpopolnjevani študij zakonske in družinske terapije na Univerzi v Ljubljani, trenutno pa pripravlja doktorat na temo družinske nefunkcionalnosti in oteženega odhoda mladih odraslih od doma. Ima večletne izkušnje pri delu z ljudmi. Redno se izobražuje na kongresih in seminarjih. Pri delu jo vodijo strokovno znanje, izostren občutek za sočloveka in osebne izkušnje. Tudi sama je partnerica in mama. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov. 

"Preko pogovorov postopoma odkrivamo nezavedne vzroke vaših težav,
postopoma ugotavljamo njihove korenine v vaši preteklosti
ter njihov vpliv na vaš sedanji odnos do sebe in bližnjih."

Marija Remškar, zakonska in družinska terapevtka
info@psihoterapija-mr.si
marija-remskar.blogspot.com
www.psihoterapija-mr.si/psihoterapija
 

Relacijska družinska terapija, ki jo je razvil dr. Christian Gostečnik, predstavlja inovativen model terapevtske obravnave. Omogoča globinsko preoblikovanje čustvenih vzorcev odnosov, ki so vas pripeljali v stisko in vodi v  trajnejše spremembe. Priznana je s strani AAMFT (Ameriško združenje za zakonsko in družinsko terapijo). Model je prejel 2. nagrado na Forumu inovacij 2010 v Sloveniji.