Ljubezenska praksa

Ljubezen je osebno doživetje, ki ga je imel vsak s pomočjo sebe in za sebe. Pravzaprav ne obstaja človek, ki ni imel takšne izkušnje vsaj v rudimentarni obliko kot otrok, mladenič/mladenka, odrasel človek.
»Živeti ljubezen v praksi«, pomeni, da ljubezen od človeka terja disciplino, koncentracijo in potrpežljivost.
Z vsemi naštetimi kategorijami ima sodoben človek precejšnje težave, in sicer:

1. disciplina: nikoli v ničemer ne bom dober, če to ne počnem na discipliniran način; dejstvo je, da ima sodobni človek zelo malo samodiscipline, razen v sferi dela (posameznik je najmanj osem ur v službi, ki je večinoma rutinizirana), ko ne dela, je nagnjen k lenobi, sprostitvi, mirovanju (upor rutiniziranem življenju); vendar brez discipline tudi druga življenjska področja postanejo razdrobljena, kaotična, s pomanjkanjem koncentracije;

2. koncentracija: je še redkejši pojav kot disciplina; naša kultura živi precej difuzen in raztresen način življenja; človek dela veliko stvari hkrati (posluša radio, bere, se pogovarja, je, pije, kadi…); sodoben človek je potrošnik z odprtimi usti, ki želi vse naenkrat pogoltniti – slike, pijačo, znanje; pomanjkanje koncentracije se najpogosteje kaže v tem, da smo težko sami s sabo (za mnoge je težavno sedeti pri miru, brez pogovora, branja, hranjenja, pitja, ljudje postanejo nervozni, ker ves čas morajo nekaj početi z rokami, usti, mislimi);

3. potrpežljivost: nobeno veščino človek ne osvoji brez potrpežljivosti; vendar sodobna družba od nas terja hitrost (hitri avtomobili, letala, stroji) – ekonomske in materialne vrednosti so začele določati človeške vrednosti; tako sodoben človek misli, da nekaj izgublja – čas – v kolikor hitro ne opravi svojega dela (kljub temu pa ne ve, kaj storiti s časom, ki ga je prihranil, razen, da ta čas ubija).

Da bi obvladali umetnost ljubezni, se moramo uriti v določenih veščinah. Potrebno je uriti svojo osebnost v veščinah discipline (ki nam mora biti prijetna in postati del pozitivne navade), koncentracije (biti buden/pozoren, znati poslušati, se umiriti, čutiti sebe) in potrpežljivosti v vseh fazah svojega življenja.

V prvi vrsti mora biti celotno urjenje predmet naše želje in volje, ne zapovedi drugih. Za sposobnost ljubezni in ljubljenja moramo presegati lastni narcizem in ga nadomestiti z objektivnostjo. To je sposobnost, da se stvari vidijo takšne kot so, da se ločijo od želja in strahov. Sposobnost objektivnega mišljenja je um, njegova emocionalna lastnost pa je ponižnost, ki pomeni osvoboditev od prepričanja o vsevednosti in vsemogočnosti. 

Sposobnost, da ljubimo je odvisna, poleg osvoboditve od narcizma, tudi osvoboditev od incestuozne fiksacije na mater in klan. Ta pa je odvisna od človekove sposobnosti, da raste, se razvija, da je aktivno orientiran v svet in v samega sebe – gre za proces osvobajanja in samooblikovanja, ki potrebuje vero. Vero v tem kontekstu pojmujemo kot racionalno.

Vera predstavlja karakterno lastnost posameznika, ki je prepričan v pravilnost lastnih odločitve, vizij, stališč in predpostavlja človeka, ki ima vero v sebe, v sočloveka, v ljubezen.
Osnova racionalne vere je produktivnost - živeti produktivno, polno in kreativno življenje na vseh področjih svojega bivanja. Zato verovanje zahteva pogum, sposobnost prevzemanja tveganja, pripravljenost na bolečino in razočaranje.
Kdorkoli pričakuje le sigurnost in priskrbljenost v življenju, ne more verovati. Kdorkoli se zapre v sistem obrambe in uporablja zgolj zadržanost in lastninjenje kot sredstva lastne varnosti, sebe spreminja v zapornika. 
 

Tako sta vera in pogum potrebna, da bi lahko vse težave, udarce, nesreče v življenju dojemali kot izziv, s katerim se soočamo in ga rešujemo. Tako krepimo sebe. Zato je ljubezen čin vere in kdorkoli slabo veruje/verjame, tudi slabo ljubi. Ljubiti pomeni obvezati se brez garancije, prepustiti se upanju, da bo naša ljubezen sprožila ljubezen ljubljene osebe.

Za ljubezen potrebujemo predvsem aktivnost (gre za notranjo aktivnost, pozornost, razvoj), produktivnost (povezana je z aktivnostjo, da je posameznik dejaven, buden, vitalen, kar se prenaša tudi na druge sfere življenja) in korektnost (ni prevar, zaslepljevanj, si odgovoren in spoštljiv).

Takrat, ko ljubezni pristopimo odgovorno, osveščeno in dejavno, lahko rodi sadove v medsebojnih odnosih in v življenju nasploh.

Avtor: Sandra
Vir: www.nadrealist.si