Kritika razjeda odnose

Živimo v svetu, v katerem je kritika nekaj vsakdanjega, običajnega in predvsem sprejemljivega. Navajeni smo kritičnega razmišljanja in vrednotenja, ki sta vsekakor zaželeni komponenti zdravega razuma. Vendar je kritično vrednotenje eno, vsesplošna kritika pa drugo. Če bi odprli svoja srca, bi bilo mnogo manj kritični do drugačnosti, idej, ljudi in situacij. Veliko lažje je namreč kritizirati kot pa se postaviti v tuje čevlje in najti rešitev. Kako se kritika odraža v naših življenjih in kakšen vpliv ima na odnose?

Kritika kot korenina družbe

Živimo v družbi, ki s kritiko vrednoti obstoj vsega in vseh. Dobro vemo, da se vsi kulturniki nekako bojijo kritike, saj je velikokrat negativno naravnana. Četudi je kritika pozitivna, še vedno govorimo o kritiki. Gre pravzaprav za absurd, saj ima že beseda kritika negativen prizvok. Kritika je povezana z ocenjevanjem, s katerim pač nekako ovrednotimo prednosti in slabosti, razlike in podobnosti med dvema osebama, predmetoma ali čem drugem. Pomislite, kaj se vam plete v glavi, ko začnete razmišljati o novi ideji, novem podvigu, novi osebi. Vzemimo za primer, da si želite napisati knjigo. Najprej pride ideja, ki vam požene kri po žilah in vas navda z ustvarjalnostjo in vzhičenostjo. Vendar pa se že takoj naslednji trenutek oglasita lastna kritika in strah pred tujo kritiko. Takoj podvomite o verodostojnosti svoje ideje in že slišite kritike drugih ljudi in kritike družbe. Zaradi teh kritičnih občutkov večina ljudi ne zaživi svojih sanj in ne premore ljubečih odnosov. Vedno se nekje vmes pojavi močan sunek kritike, ki nas odvrne od dejanj, še preden zares poskusimo uresničiti svoje ideje. Kritika je namreč močna in globoka korenina družbe, ki nas vse napaja. Ne moremo se je znebiti kar čez noč. Vendar pa ji vseeno lahko spodrežemo korenine. Kajti, kar je še najhujše, je kritika zelo močno prisotna v odnosih. Vsa družbena prepričanja se namreč vedno zrcalijo v odnosih in nam jih, vsaj po večini, tudi precej grenijo.

Kritika v odnosih

Spomnite se trenutka in občutkov, ko ste se zaljubili. Oseba nasproti vas se vam je zdela popolna, brez napake in kot nalašč ukrojena za vas. Tudi majhne pomanjkljivosti so vam bile všeč in prav nič vas ni motila njena drugačnost. Postala sta par, se zbližala in skupaj zaživela. Minevali so meseci, morda leta, vam pa je šlo vedno več stvari na živce. Malenkosti so vas začele spravljati ob pamet, izgledalo pa je, da tudi oseba na drugi strani misli podobno. Med vaju so se naselila pričakovanja, porušene iluzije in predvsem kritika. Če vam je bilo prej ljubko, da nosi različne nogavice, vam gre zdaj na živce, da nogavice niso zložene po parih. Prej ste jo ljubkovalno klicali Pika Nogavička, zdaj pa jo kritizirate zaradi te iste stvari. Podobnih primerov je malo morje in navadno so vsaj v majhni meri del vsakega odnosa. Ne zgolj v partnerstvih, kritike smo deležni tudi v primarni družini, na delovnem mestu in včasih celo od prijateljev. Kritika pravzaprav izvira iz nesprejemanja. V glavi si postavite ideal, kakšen bi moral biti vaš partner, le ta pa seveda ne ustreza vašim standardom, saj je samosvoje bitje. Potem svoje nezadovoljstvo izražate tako, da ste kritični. Dokler boste želeli spreminjati sočloveka, boste vedno kritični do njega. In dokler boste kritični, ne boste zmožni osebe sprejeti točno takšne, kakršna je. Navadno kritika izvira iz nezadovoljstva nad samim seboj in iz nesprejemanja samega sebe. Vedno se vračamo k istim ugotovitvam – kakršni smo do sebe, smo tudi do drugih. Če sebe ne sprejemamo, tudi drugih ne. Če sebe nimamo radi, tudi drugega ne moremo imeti. Če torej spadate med zelo kritične ljudi, premislite, ali vzrok nemara ne tiči v vas samih. Zdrava mera kritike, ali bolje rečeno opažanja, je seveda čisto normalna in sprejemljiva. Čim pa gre za kritiko z grenkim priokusom, ste že na strani nezdrave kritike.

Kje se naučimo kritike?

Kritike smo se seveda, tako kot vsega ostalega, naučili. Gledali smo jo celo življenje, dihali smo jo in postali eno z njo. Vsakega otroka globoko užalosti, ko je prvič deležen kritike. Otroci se pač igrajo in na svojevrsten način izražajo svojo ustvarjalno naravo. Ko torej prejmejo kritiko, da risbica ni lepa ali da nekaj niso prav naredili, jih to zaboli. Ker je kritika vsesplošno družbeno prepričanje, smo pač navajeni vzgajati z njo in velikokrat niti ne znamo pristopati drugače. Otrok je povsod deležen kritike, v svoji družini, v šoli, v pevskem zboru, povsod. In počasi jo sprejme za svojo. Še vedno pa se ne umakne strah pred njo. Kaj ni to zanimivo, da nas kritizirajo celo življenje, mi pa se še vedno bojimo kritike? Zakaj se nikoli zares ne navadimo kritike in ostalih obsojajočih besed? Razlog za to je drugačen, kot bi si morda mislili. Kadar nam je mar za kritiko drugih ljudi, nam je v resnici mar za njihovo mnenje o nas. In ker smo naučeni, da mnenje enačimo z ljubeznijo, kritika pomeni odsotnost ljubezni. Kadar nas je strah, da nas bo svet obsojal, nas je v resnici strah, da nam bo s tem sporočal, da nas nima rad, da nismo dovolj dobri, da nismo dovolj vredni, da si ne zaslužimo biti ljubljeni in spoštovani. Kaj menite o kritiki zdaj, ko jo gledate z drugega zornega kota? Si res še vedno želite kritizirati svojega partnerja? Mu res želite še naprej sporočati, da ni vreden vaše ljubezni? Ustavite se za trenutek in zamenjajte čevlje. Danes mnogo odnosov ne uspe, ker se ljudje nočejo ali ne znajo poistovetiti z občutki sočloveka. Obujte njegove čevlje za trenutek in občutite, kako bi bilo vam. Si res želite, da se vaša ljubljena oseba počuti tako?

Zakaj kritika razjeda odnose?

Kot smo že zgoraj omenili, je kritika povezana z nezadovoljstvom nad samim seboj in nad partnerjem. Vendar pa se za kritiko skriva še en vzvod. Ta je bolj skupen ženskam kot moškim, vendar ga je vseeno opaziti pri obeh spolih. V partnerstvu se pogosto poistovetimo s svojim partnerjem, čeprav se zavedamo dejstva, da nismo zares eno. Ker se čustveno poistovetimo s partnerjem, to pomeni, da njegove ali njene napake jemljemo zelo osebno. Menimo, da smo nekakšen podaljšek odnosa oziroma, da je partner podaljšek nas. Če partner ni uspešen, menimo, da tudi sami nismo uspešni. Tako nam gredo vse razlike na živce in jih začnemo kritizirati. Seveda pa začne tovrstna kritika zelo najedati odnos. S kritiko partnerju sporočamo, da mora delovati po naših pravilih, ustrezati našim merilom in se ravnati po naših principih. Če ne paše v kalup naše mentalitete ga začnemo kritizirati. To največkrat počnemo, ker ga jemljemo kot del sebe, ki je neuravnotežen in ga je treba spraviti nazaj na pravi tir. Vendar ob tem pozabljamo, da sva dve osebi, čeprav v partnerstvu, dva individuuma. Dva posameznika, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi sanjami in svojimi željami. Nimamo pravice soditi sočloveka, še najmanj pa svoje najdražje osebe. Partner kritiko zaznava kot direkten napad nase, na svoje želje in svoje vrednote. Z vsako kritiko svojega partnerja malce pomanjšate, omejite in mu spodrežete krila. Kaj hitro se zgodi, da kritika preraste v utesnjevanje in uničevanje individualnosti. V odnosu, kjer je eden zelo kritičen, drugi pa se podreja, bo vedno prišlo do neenakopravnosti. Tisti, ki se je podredil kritiki, ne bo srečen, saj bo začel izgubljati sebe. Če se nobeden ne podredi in sta oba kritična eden do drugega pa se ves čas vnemajo prepiri, vrstijo očitki in tovrstna zveza temelji na nesprejemanju, namesto na dopuščanju drugačnosti. Naslednjič, ko boste želeli kritizirati svojega bližnjega, se spomnite, da ga s tem avtomatsko omejujete in mu odrekate možnost do individualnega izražanja. Če pa ste kritizirani vi, se poskušajte pogovoriti. Osebi, ki vas kritizira, predstavite svoje poglede na perečo tematiko in ga/jo prosite, naj vas preprosto sprejme takšne, kot ste. Če se bo oseba na nasprotni strani zamislila, je globoko slišala vaše besede. Če pa vam še vedno ne dovoli, da bi se svobodno izrazili, razmislite, ali ste res pripravljeni izgubljati sebe za ceno tega, da boste pasali v model nekoga drugega. Pustite kritiko ob strani, odprite srce in raje uzrite vse lepote vsakega človeka.

Avtor: Dogodki za Samske, iz srca <3
 

Dogodki za Samske si poleg povezovanja ljudi in oblikovanja lepih odnosov med ljudmi prizadevamo tudi za osebnostno rast vsakega posameznika.

S članki, ki jih objavljamo, želimo širiti sonce med vsemi nami in se predvsem dotakniti srca. Le iz srca se namreč rodijo nove zgodbe. Čisto naše zgodbe, ki se izražajo tako v naši notranjosti kot zunanjosti.

Ko bomo razumeli, da se vse bogastvo skriva v nas, bomo delovali s srcem tudi navzven. To pa je najbolj globok temelj za naše srečno življenje. S samim s seboj kot tudi vsemi drugimi bitji tega sveta.

Uživajte v prebiranju naših vsebin ...