Kje smo danes s partnerskimi odnosi?

Po eni strani se je moderni človek znašel v zadregi med izbiro po trajnih partnerskih razmerjih, ki predstavljajo obliko »tradicije« in neprožnosti ter razmerjih, ki »ne zavezujejo« in predstavljajo »življenje brez obveznosti«. Na eni strani je hrepenenje po življenju brez obveznosti, na drugi pa strah pred zapuščenostjo in osamljenostjo. Moderni človek ne ve, kako bi ustvaril vezi, še huje, ne ve, kakšne vezi si sploh želi. Ljubiti pomeni biti pripravljen deliti in premešati dve biografiji, od katerih vsaka nosi različno prtljago izkušenj in spominov in vsaka hodi svojo pot; pomeni pa tudi sporazum o prihodnosti, torej veliko neznanko.

Znani sociolog Antony Giddens je izpostavil dejstvo, da je staro romantično idejo ljubezni kot ekskluzivnega partnerstva (»dokler naju smrt ne loči«) v procesu individualnega osvobajanja posameznikov zamenjala »sotočna ljubezen« - razmerje, ki traja le toliko dolgo, dokler prinaša zadovoljstvo obema partnerjema in niti trenutka dlje. Za Giddensa je ta sprememba osvobajajoča, ker posameznik iz odnosa lahko izstopi kadarkoli in išče nova zadovoljstva drugje. Pozabi pa na eno »malenkost«: za razmerje je potrebno soglasje dveh, za konec razmerja pa je dovolj odločitev enega. Zaradi te nepredvidljivosti odnosov, vsa partnerstva nenehno prežema tesnoba. Tudi možnost lahkotnega odhoda je, sama po sebi, velika ovira za ljubezen, ki nas izpolnjuje. Takšna ljubezen terja dolgotrajne napore, in ni verjetno, da se jih bo človek pozne moderne sploh lotil, saj dobitek ni sorazmeren vložku. Večina jih ni pripravljena plačevati visoko ceno, če so na trgu dostopni cenejši nadomestki. Človek pozne moderne prakticira nevezanost ter strategijo prevlade in samouveljavljanja, ker je v življenju malo trdnih reči, za katere lahko rečemo, da bodo trajale. Prav zaradi te nestalnosti življenjskih vzorcev in odnosov, nam je ljubezen veliko bolj potrebna kot prej in je hkrati bolj nezmožna kot kadarkoli poprej. Sladkost, simbolna moč, privlačnost in odrešitev, kakršno najdemo v ljubezni, narašča sorazmerno z vse višjo stopnjo njene neuresničljivosti. Ta nenavadna zakonitost se skriva za številkami, ki izražajo kvote ločitev in ponovnih porok. Ponovne poroke in nenehno iskanje partnerja je v človekovih blodnjah, ki nas ženejo v nenehno iskanje in osvobajanje našega resničnega Jaza, ter hrepenenju po odrešitvi, ki je povezano s tem iskanjem.

To iskanje novih oblik sobivanja moškega in ženske se kaže skozi pojave izvenzakonskih skupnosti, pogodbenih zakonov, ponovnih porokah, v borbah za združitev poklica in družine, v prizadevanjih za »novo« materinstvo in očetovstvo. Skratka, klasične oblike zakonske zveze so čedalje manj aktualne, saj jih nadomeščajo druge oblike partnerstva.

Skozi razkroj tradicionalnih družbenih identitet na področju zasebnosti ter povečano stopnjo individualizacije se kažejo novi pojavi in nasprotja med moškimi in ženskimi vlogami. Do teh sprememb so privedli pojavi svobodnega trga delovne sile ter vključitev žensk v delovne in izobraževalne procese, kar je vodilo k temu, da je nekdanja ena poklicna biografija (moževa) dopolnjena še z žensko poklicno biografijo. Vse te spremembe so vplivale na spremenjena medsebojna, partnerska razmerja ter družinske odnose. Navidezna enotnost in stalnost pojmov, kot so družina, zakonska zveza, starševstvo, mati, oče, itd., nam prikriva naraščajočo raznolikost položajev in situacij, ki se skrivajo za njimi (razvezani očetje, očetje edincev, očetje samohranilci, brezposelni očetje). Stari »mačističen« kliše je iz mode. Sodobni moški želi pokazati čustva in ranljivost. Razvija nov odnos do spolnosti z več spoštovanja do partnerice. Vendar, pojavi se izrazit konflikt, ki se odseva skozi novo delitev vlog v družini, in sicer v različnem dojemanju moško – ženskih vlog. Beseda »izenačenje« ali »enakost spolov« ima za moškega drug pomen kot za žensko. Moški tega ne razume v smislu izboljševanja izobrazbe in poklicnih možnost žensk ter njihovo manjšo obremenjenost z gospodinjski deli, temveč v smislu povečane konkurence na trgu delovne sile, žrtvovanja lastne kariere in povečane obremenitve v gospodinjstvu. Tako so pojavi industrijske družbe vplivali na vse večjo izenačitev moških in žensk ter pripeljali do ogrožanja temeljev družine (zakonske zveze, spolnosti, starševstva). Intenzivni procesi individualizacije in emancipacije žensk so privedli do velikega razkola med spoloma. Sodobna ženska in moški sta, sicer osvobojena tradicionalnih norm in spolnih vlog, prisiljena v iskanje dvojine in sreče v intimnem partnerstvu, ki naj bi jim nudilo varnost pred praznino in nelagodjem pozne moderne, v kateri so socialni kontakti vedno bolj redki in »tekoči«.

Medtem, ko so ženske tudi zaradi ekonomske varnosti vse bolj rahljale svojo vlogo »predanosti drugim« in se podale na pot iskanja nove socialne identitete, se pri moških samostojna ekonomska varnost pokriva z njihovo staro spolno vlogo. Moški spolni stereotip »poklicnega človeka« zajema tako ekonomsko individualizacijo, kot tudi tradicionalni moški vedenjski vzorec. Očetovstvo ni nikoli predstavljalo oviro za opravljanje poklica. Ravno nasprotno, očetovstvo je pomenilo še dodaten pritisk, zaradi katerega so se morali moški posvečati poklicni karieri. Pomeni, da vse komponente, ki žensko osvobajajo njenih tradicionalnih spolnih vlog, pri moških odpadejo. Očetovstvo in poklic, ekonomska samostojnost in preskrba družine v življenju moških ne predstavlja nikakršnih protislovij, za katere bi se bilo potrebno boriti in jih združevati proti danim pogojem družine in družbe. Zato bistveni impulz osvobajanja iz moških vlog prihaja od zunaj, iz spreminjanja položaja žensk.

Tista plat moških življenj, ki je tisočletja bila opredeljena s tradicionalnim vedenjem žensk, postane neuravnovešena. Istočasno se moški zave svoje nesamostojnosti v vsakdanjih opravilih ter svoje čustvene odvisnosti. Vse to sili sodobnega moškega v spremembo vedenjskih vzorcev in novih oblik življenja.

Skozi te konflikte postajajo nasprotja med moškimi in ženskami vse bolj jasna. Tako se proces individualizacije podaljšuje in posega v družino ter vpliva na spreminjanje oblik skupnega življenja. Tako »vseživljenjska družina«, ki v sebi združuje celotno biografijo obeh staršev postaja vse redkejša. Pojavi se »biografski pluralizem življenjskih form« in prihaja do menjave različnih družin, ki so med sabo pomešane ali prekinjene z drugimi, skupnimi ali samskimi oblikami življenja.

Realnost današnjega časa je, da v odnose vstopajo močno individualizirani posamezniki, ki uveljavljajo svoje interese in potrebe ter lastne poti in pravice, katere poskušajo čimbolj uravnovesiti med svojim lastnim življenjem in življenjem v dvoje, kar pa je izjemno težko.  Na spremembo v polju ljubezni in zakonske zveze ni bila ključna individualizacija življenjskih zgodb, temveč individualizacija ženskih biografij. Te so žensko postopoma osvobodile njene eksistenčne povezanosti z družino.

Kot posledice tega se je začelo dogajat, da se v trenutku ljubezni združita človeka, ki oba živita vsak svojo samostojno izdelano biografijo. Tako je zakon pozne moderne sestavljen iz dveh zakonov: tistega, katerega živi moški in tistega, ki ga živi ženska.

K takim spolno specifičnim razlikam sodi npr. dejstvo, da moški bolj poudarjajo instrumentalno plat ljubezni in zakona oziroma »da vse gladko teče«. Medtem ko so ženskam pomembnejša čustva in notranja bližina ter »vzajemno razumevanje«.

Zaradi tega prihaja do poskusov uravnovešanja odnosov, med osvobajanjem in ohranjanjem intimne zveze. Dejstvo je, da so prejšnje oblike odnosov med spoloma bile problematične, ker so zatirale žensk. Je pa prav zatiranje žensk tisto, kar je partnerstva obdržalo skupaj. Problem današnjih oblik odnosov je v tem, da vsak od obeh partnerjev ima svojo posebno biografijo ali vsaj pravico do nje. Vzrok teh konfliktov je tudi v dejstvu, da se nahajamo v prehodnem obdobju zgodovine človeštva in zgodovine spolov. Odnos med moškim in žensko se izrazi skozi novo paradoksalno obliko: hkrati se pojavita želja po partnerstvu in želja po svobodi ter notranja potreba po trajni skupnosti z drugimi ljudmi in močna potreba po individualnosti in lastni avtentičnosti. Ta protislovja v človeku ustvarjajo vrsto notranjih bojev, poskusov iskanja rešitev, zatekanju novim partnerstvom ali samskemu načinu življenja.

Avtorica: Sandra
Vir: www.nadrealist.si